Poti duhovnosti, ki se jim posvečate v knjigi Nismo rojeni le zase, ne prištevajo k racionalnemu pravniškemu umu. Zakaj in od kod zanimanje?
Odraščal sem v tem duhu, oče je med drugim študiral psihologijo in že v tistih železnih časih smo imeli doma precej Trstenjaka. Izjemno me je zasvojil in privabil z marsikaterim odgovorom, ki ga drugje nisem našel. Za to bom očetu večno hvaležen. Ta ljubezen do nečesa onstran, tudi do ezoterike, obstaja zadnjih trideset let, sodu pa je izbilo dno moje slovo od politike oktobra 2008: znašel sem se v absurdnem položaju, saj sem se poslovil od politike zaradi strašnega razočaranja. Mislil sem, da naj bi bili politiki uslužbenci ljudstva, in ugotovil, da je velika večina politikov vdana le strankam, plezanju po hierarhični lestvici.
Mene, kljub temu da sem bil kratko obdobje član stranke, ni to nikoli prepričalo, nikoli mi ni bilo jasno, zakaj a priori ne prisluhniti drugim idejam, drugim strankam. Tudi v knjigi sem zapisal, da si predstavljam delovanje države kot človeško telo, ki potrebuje um, dušo ter desnico in levico. Ko sem to skušal udejanjati v politiki, sem imel same težave.
Pa ste šli. Je bil to razlog za pisanje knjige?
Odšel zaradi razočaranja, družina je bila srečna, da ni bila več izpostavljena: žena je sodnica v Piranu in je nosila velik del bremena, saj v politiki žal ni prepovedanega. Ja, znašel sem se v nekakšni abstinenčni krizi.
Je manjkalo pozornosti, občutka moči, samopomembnosti?
Vsega tega, vsega! Nekdo, ki študira pravo, rad piše, rad nastopa, ima rad oder. V tem ne vidim nič slabega: nekaj časa sem naivno živel s tem, da mi je neke stvari le uspelo premakniti z mrtve točke, in na to sem ponosen. Zaradi vsega, kar sem delal, sem imel več možnosti v življenju – ena je bila bolj škodljiva kot druga (nasmeh); najmanj škodljiva je bila ta, da bi zapiske, ki so nastajali leta in leta, združil v celoto, knjigo. Za mnenje sem povprašal ženo, ki je moj prvi kritik, dala mi je enako pripombo, kot sem jo slišal od vas: da me je v knjigi premalo. V prvih osnutkih je bilo v knjigi mene še manj – ne vem, česa sem se bal.
Je bila abstinenčna kriza razlog, da ste se še bolj pogledali v zrcalo, se soočili s seboj v smislu, kaj vam pomeni politika ter kaj in kam želite?
Tako je. Zlasti sem si moral odgovoriti na vprašanje, ali sem v politiki le zaradi svoje nečimrnosti, ki mi je, po drugi strani, šla pri nekaterih politikih na živce, v smislu, da je edina možnost, da bodo svojo popularnost ohranjali, ta, da bodo delali za ljudi. Slovenska politika še ni spoznala, da je preveč forme, preveč kozmetike, embalaže, videza, politiki tekmujejo v pojavnosti, manjka pa vsebina. Ko sem bil v politiki, smo imeli klipinge, stranka je celo pripravljala statistiko, kolikokrat se je kdo pojavil v medijih – to človeka sili v tekmo, ki je meni tuja: ljubše kot tekmovanje mi je sodelovanje.
O vas sem na Primorskem vedno slišala dvoje: da ste pravi, a da ste hkrati nečimrni.
Te lastnosti, nečimrnosti, ne bi kradel predsedniku vlade (gromek smeh), naj jo ima. Gotovo pa je je delček tudi pri meni, kombinacija pravnika, politika, pisatelja, če smem tako reči, je gotovo povezana z nečimrnostjo. Pa saj težko prepričaš druge, če sam nisi prepričan vase.
Bom vprašala drugače: vaša knjiga mi je všeč, v njej so zbrane esence vrhunskih avtorjev osebnostne rasti, hkrati pa v njej pogrešam več iskrenega dela vas, v katerem se zelo razkrivate.
Če me je kdo vseskozi opozarjal na vrlino skromnosti in nevarnost ter nezaželenost nečimrnosti, je bil to moj oče. In sva se velikokrat sprla, saj sem ga skušal prepričati, da je to v politiki del posla, da je moj način vedenja povezan s stresom. Po izstopu iz strankarske politike sem očeta vprašal, na kaj je bil najbolj ponosen, ko sem bil v politiki, pa je rekel, da takrat, ko je bil povabljen na promocijo redne profesure. Vse mi je povedal! Sram me je, če me nekdo jemlje kot nečimrnega, hkrati se pa branim s tem, da povem, da je to del poti. Bi bil pa zaskrbljen, če bi mi nečimrnost kdo očital danes.
Več v Jani št. 7
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
