»Zamisel za knjigo je nastajala počasi,« pripoveduje Igor. »Sprva je bilo to predvsem moje iskanje, kaj nam modreci sporočajo, kaj sploh je modrost, na kakšen način jo lahko spoznavamo. Trudil sem se, da bi jo spoznal razumsko, čeprav jo je treba predvsem začutiti.«
Dogme in religije so zloraba modrosti
Modreci so vedno živeli in še živijo med nami. Nekateri so zelo izobraženi, drugi brez vsakršne izobrazbe, nikoli pa se ne izpostavljajo sami. To vedno počnejo njihovi učenci. Žal so ti v preteklosti pogosto narobe razumeli svoje učitelje ali jih preprosto zlorabili in tako so nastale dogme in religije, ki, izrojene in polne neumnosti, z resnično modrostjo nimajo nobene povezave več, pravi Igor Kononenko. Njegove korenine izhajajo iz Ukrajine, rodil pa se je na Hrvaškem.
Z Ireno sta v knjigi zbrala modrece, ki so zares živeli in imeli dokazano velik duhovni vpliv. Eden od pomembnih kriterijev je bila tudi ohranjenost njihovih citatov, ki so bistveni del omenjene knjige. Nekaterih zato žal nista mogla upoštevati, na primer indijanskih, aboriginskih ali afriških modrecev, saj zapisov o njih ni. Želela sta sicer zajeti modrece iz vseh zgodovinskih obdobij in kultur, pa seveda tudi oba spola. Na žalost je modrih žensk dokumentiranih le malo, čeprav zato še ni rečeno, da jih ni bilo ali da jih ni, pravi Igor. »Še besede zanje pravzaprav nimamo.« Sam jim tako pravi kar modrinje. So pa ženske veliko intuitivnejša bitja kot moški, ki se veliko bolj oklepajo razuma, še doda.
Poleg naštetih kriterijev sta z Ireno upoštevala še nekaj zelo pomembnega – modreca sta morala začutiti tudi osebno. S Konfucijem, na primer, jima ni šlo. »Bil je pameten mislec, filozof, ampak nisem ga začutil kot modrega, pa naj sem se še tako trudil,« smeje pravi Igor ob Ireninem strinjanju.
Kakšna je sploh definicija modrosti, ju vprašam. Igor Kononenko ima kot znanstvenik veliko opraviti prav z definicijami. »Znanost je omejena na stvari, ki so opisljive, na tisto, kar lahko zapišeš, izpelješ, dokažeš, izmeriš, to pa je seveda materialni svet. Znanost mora subjektivnost odrezati in se omejiti le na objektivno stran, toda vsi ljudje smo sestavljeni iz subjektivnega in objektivnega dela. Na racionalni strani je razum, na drugi pa intuicija in tudi vsa ustvarjalnost. Cilj znanosti je vedno le znanje, modrost pa je veliko bogatejša od golega racionalnega znanja. To spoznanje mi je pomagalo, da sem lahko sprejel čudeže, stvari, ki presegajo znanost,« pojasnjuje Igor.
Treba je preseči meje razuma
Njega je razum dolgo držal v svojih mejah, pojasnjuje. Študiral je računalništvo, matematiko, naredil magisterij in doktorat, potem pa, pravi, dobil brco, da se je lahko zgodil čudež. Imel je namreč dolgotrajne in hude težave s srcem, pomoči kardiologov ni hotel, ker »sem sodeloval z njimi, pa vem, kaj delajo, in nisem hotel priti v njihove roke,« se smeje. Skušal si je pomagati z avtogenim treningom, to metodo razum namreč še lahko nekako sprejme in razloži. Pa ni pomagalo. Potem mu je sestra predlagala kristalno terapijo na daljavo, le prek fotografije. Ja, pa kaj še, to je larifari, ji je govoril, pa potem zaradi ljubega miru popustil. In zgodil se je čudež, ki ga omenja. Težave so izginile in se nikoli več vrnile. Po dokaz je šel tudi h kardiologu. Tako je bil storjen prvi korak na njegovi duhovni poti. Bioenergija, aspektika, reiki, spontano je prišlo do regresije, preskusil je tudi še veliko drugega. Na začetku je bil najslabši učenec, pravi, ker se je razum upiral, dvomil, preverjal, iskal dokaze. A čudeži so se vrstili, sposobnosti krepile. »Sčasoma stvarem, ki se dogajajo, ne moreš več reči naključje, utišaš razum, čeprav se ta vedno znova oglaša in ti nagaja. Postavlja ti meje, ne dovoli, da greš čez.«
Igor Kononenko zdaj že nekaj časa ne uporablja svojih zdravilnih sposobnosti, pravi pa, da jih je na začetku skoraj fanatično preskušal na vseh okrog sebe. »Zdi se ti, da si vsemogočen, da lahko pozdraviš ves svet,« se smeje.
Znanost o duši je pogosto brez duše
Ireni moč zdravljenja ni bila dana na ta način, pravi. Njeno poslanstvo je zdravljenje z Bachovo cvetno terapijo. Tudi po končanem študiju psihologije še ni imela pravega odgovora, kaj mora pravzaprav početi v življenju. Pravo smer ji je pokazala astrološka šola Viktorja Gerkmana, takrat se je prvič srečala tudi z Bachovimi kapljicami. »Tam sem dobila psihološko znanje, prefiltrirano skozi praktično izkušnjo. Psihologija je znanost o duši, ampak pogosto brez duše,« pravi Irena. »Najpomembnejše stvari se dogajajo tako, da hitro ostanemo brez orodja za merjenje, in če bi hoteli meriti učinek Bachovih kapljic pri posamezniku po merilih psihologije, bi bilo to nemogoče, saj delujejo povsem individualno.«
Bachove kapljice delujejo predvsem z energijo. Igor, ki z ženo deli navdušenje nad cvetno terapijo, razloži, da znanost in s tem tudi uradna medicina učinka Bachovih kapljic ne priznavata, saj zanj ni materialnih dokazov. Vendar ima znanost, ki proučuje spomin vode, torej materije, vendarle neke teorije o tem, da so vibracije oziroma informacije shranjene v tej vodi in da se v kombinaciji z alkoholom, ki je sestavni del Bachovih esenc, ta spomin stabilizira. Trdnih znanstvenih dokazov torej še ni, a dobre izkušnje skeptike vedno znova spravljajo v težave, se smejeta zakonca Kononenko.
Bachova cvetna terapija je milo, nežno zdravilo, pravi Irena. »Kapljice so namenjene zdravljenju negativnih čustev, ki povzročajo bolezen, to so jeza, žalost, apatija, strah. Če se s temi čustvi ne ukvarjamo, se sčasoma pokažejo na telesni ravni in takrat jih človek preprosto ne more več ignorirati. Po mnenju Bacha je bolezen sporočilo, ki se ga ni treba ustrašiti, saj je pravzaprav opozorilo, da je treba v življenju nekaj spremeniti.«
Vsaka kapljica ima svojo zgodbo
Izziva z Bachovo cvetno terapijo sta se zakonca Kononenko lotila leta 2009. Na začetku je to pomenilo goro botaničnih knjig, raziskovanje, spraševanje prijateljev botanikov. Včasih je bilo iskanje kakšne rastline prava pustolovščina, skoraj kriminalka, se smeje Igor. Ni namreč dobra prav vsaka roža, treba je natančno upoštevati čas cvetenja, lego, barvo ..., nabirati jih je treba pred deveto zjutraj, vedno v soncu. Prav vsaka cvetica, iz katere je nastala Bachova esenca, ima svojo zgodbo in prav ta zgodba je pomemben del te esence.
V njih je, kot rečeno, nazadnje zelo malo materialnega, pa toliko več energije. »Zato je to zelo skrbna metoda do narave. Naravi zelo malo vzameš, ne trgaš celih šopov, ampak le eno rastlinico in tako zelo obzirno prideš do zelo učinkovitega zdravila,« pojasnjuje Irena nad škatlo s stekleničkami Bachovih esenc.
Ljudje k njej ne prihajajo množično in najbrž tudi nikoli ne bodo, pravi, saj to ni čudežna terapija, ki deluje čez noč. Pa se kot psihologinja s tem pravzaprav sme ukvarjati, saj ne gre za uradno priznano metodo, jo vprašam. »Kot psihologinja s tem nimam težav, če bi bila zdravnica, pa bi jih imela. Pa čeprav bi bilo prav za zdravnike to koristno, saj lahko takoj presodijo obe plati – telesno in duševno. V tujini se zdravniki s tem ukvarjajo brez težav, pri nas pa Bachovo cvetno terapijo večinoma sicer poznajo, ampak se uradno ne smejo ukvarjati z njo. Psihologi pa jo radi uporabljamo, saj Bachove kapljice vplivajo na čustva, s čimer se sicer ukvarjamo.«
Ireni se zdi pomembno tudi to, da se ljudje zavedajo, da ti kapljice ne odvzamejo odgovornosti, ampak so »kot sončni žarek v megli, zato da jasneje vidiš, v kakšni situaciji si, kaj moraš narediti in da ti morda odvzamejo nekaj strahu pred tem. Še vedno pa moraš to narediti sam.«
Zakonca Kononenko mi na koncu prijazno podarita svojo knjigo Učitelji modrosti in stekleničko, »rešilno zdravilo«, označeno s št. 39, nekakšno duhovno prvo pomoč za takrat, ko se znajdete v stiski, ker skušate življenje le še razumeti, ne pa tudi čutiti. Učinkuje, če ste pripravljeni.
Razum ne mara čudežev
Irena Roglič Kononenko je psihologinja, ki se ukvarja z Bachovo cvetno terapijo. Mož Igor Kononenko je doktor znanosti, ki ga poleg umetne zanima tudi naravna inteligenca. Pred tremi leti sta izdala knjigo Učitelji modrosti. Ob izidu je dobila naziv sončna knjiga, nedavno pa je izšla tudi v angleškem prevodu.