Vas je presenetilo, ko so vas povabili v informativni program Televizije Slovenija?
Ja, v bistvu me je. Sebe sem sicer v naslednjih letih še videl v športu, toda ko dobiš takšno ponudbo, res nima smisla kaj veliko razmišljati. Vedno, tudi ko sem še delal v športnem uredništvu, sem poudarjal, da je informativni najpomembnejši program javne televizije.
Športu pa se najbrž ne odrekate povsem?
Seveda ne, šport spremljam, še vedno ga imam rad in vedno sem tudi rad poročal o njem. Mislim pa, da se športa v informativnih oddajah doslej nismo lotevali na pravi način. Ko sem bil neko obdobje urednik športnega programa, me je zelo presenetilo, ker ni bilo mogoče vzpostaviti pravega stika med informativnim in športnim programom.
Zakaj?
Opažam, da vsako uredništvo živi neko svoje precej izolirano življenje. Se pa tudi to spreminja, mnogi že razmišljajo drugače, bolj povezovalno. V kulturi je gotovo nekaj takih, Živa Rogelj, na primer, ki vidijo, da informativni program ni tak, kot je treba, če se ne odziva na dogodke, ki niso strogo politični, gospodarski ali socialni. Tako kot za velike kulturne dogodke to velja tudi za šport in priznam, da me je vedno malo motilo, da so bili, razen Manice Ambrožič, ki ima izrazito afiniteto do športa, vstopi informativnega programa v šport zelo klišejski. Ni bilo, na primer, čisto jasno opredeljeno, da zmaga na tekmi v svetovnem pokalu ni enako kot medalja na svetovnem prvenstvu. Ali pa so se informativci vedno zanimali za bolj obrobne stvari, kot so navijači, njihovi izgredi, šport pa je seveda precej več kot to. Pravzaprav to v bistvu sploh ni več šport. Morda se bo tudi z mojo pomočjo ta miselnost nekoliko spremenila.
Nekaj časa ste bili urednik športnega uredništva. Menda so vam nekateri kolegi očitali, da ste preveč avtoritativni, nepopustljivi. Ste res?
Mislim, da ne, moj občutek je bil povsem drugačen. Seveda so nekateri izražali tudi nezadovoljstvo, kar je logično in demokratično, morda mi pri tem nekajkrat ni bil všeč le način, na kakršnega se je to počelo, ampak tudi potem, ko se je stvar obrnila drugače, ko torej nisem bil več izvoljen, nisem bil prav nič prizadet. Zame je bilo to pravzaprav veliko olajšanje, saj se v uredniški vlogi nisem niti dobro počutil niti dolgoročno videl. Tudi v informativnem programu se ne vidim na tak način. Sem človek akcije, terena, projektov. Ko sem kolege obvestil, da odhajam, je precej takšnih, tudi tistih, ki so bili prej zelo kritični do mene, menilo, da bo to za športni program velika izguba. V zadnjem obdobju delovanja v športnem programu sem skušal biti maksimalno konstruktiven, nisem gojil nobenih zamer, sem pa vedno povedal, kaj si mislim. Preveč avtoritativen torej nisem bil, pravzaprav mislim, da sem bil preveč demokratičen in sem sodelavcem pri nekaterih stvareh puščal preveč svobode, ne bom rekel samovolje, čeprav bi bilo treba nekatere dosti bolj priviti. To je bila zame vsekakor zelo dobra izkušnja.
Ste kdaj razmišljali, da bi zapustili nacionalno televizijo, ne nazadnje tudi zaradi njenega čedalje manjšega ugleda?
Bile so ponudbe, tudi zelo zanimive, ampak ko gre za šport, nisem videl alternative nacionalni televiziji, ki ima vsako leto oziroma vsako drugo leto velike športne projekte, kot so olimpijske igre ali velika nogometna tekmovanja. Poročanje o teh bi moral biti pojem resnega novinarstva, ne togega in suhoparnega, ampak vendarle poglobljenega. Za informativni program velja popolnoma enako. Mislim pa, da smo še daleč od tega, da tudi pri nas uveljavimo visoke standarde sodobnega medijskega dela, da smo v nekaterih segmentih še vedno preveč togi. Navsezadnje tudi v Odmevih. Prepričan sem, da mora biti tudi tam prostor za ironijo, samoironijo, mogoče včasih tudi za hudomušnost. Treba je le najti pravo mero. Standardi so v zadnjih letih zelo padli, pa to niti nima toliko neposredne zveze s prejšnjimi vodstvi, ampak se je v Sloveniji zelo spremenila celotna medijska krajina, mi pa se na to nismo znali pravilno odzvati. Preveč smo begali iz senzacionalizma in plehkosti v togost. Sem pa prijetno presenečen, da je v informativnem programu tudi veliko ljudi, ki razmišljajo in vedo, da se je treba veliko pogovarjati, še več sodelovati.
Se v novem uredništvu počutite dobrodošli?
Seveda si ima vsak pravico misliti, kar si hoče, toda vesel sem, da so me sprejeli kolegialno, fer in tudi z naklonjenostjo. Sicer pa tudi v športu kakšnih dramatičnih sporov, razen z nekaterimi za krajši čas, nisem imel. Glede tega sem zelo nekonflikten človek. Mislim pa tudi, da mi mora večina ljudi, vključno s tistimi, ki mi morda niso najbolj naklonjeni, priznati, da imam veliko energije, ki bi jo rad prenesel tudi na druge.
V Sloveniji zadnja leta na vseh področjih prevladuje konfliktnost za vsako ceno, seveda tudi v medijih.
S tem se absolutno strinjam. Problem je v tem, da soočamo nasprotujoča si, konfliktna mnenja, pri čemer nismo niti posredniki, ampak zgolj podajalci žogic. To se mi ne zdi v redu, po mojem je bolje, da bolj uveljavimo soočenja »drug proti drugemu ena«, novinar proti gostu. Ne zato, ker bi se bali soočanja različnih mnenj, saj take oddaje tudi so, vendar pa ne toliko v osrednjih informativnih oddajah, kakršni sta Dnevnik in Odmevi, kjer naj se novinar izkaže kot poznavalec, dobro pripravljen sogovornik. Na ta način bomo lahko prej dokazali, da znamo biti pošteni, objektivni, profesionalni, in bomo seveda oprali s sebe, vsaj pri relevantnih komentatorjih, sum, da imamo vsi neko politično ozadje.
Potrebujemo torej bolj verodostojne novinarje z večjo avtoriteto.
O tem govorim. Avtoritete sicer vidim tudi zdaj, problem je morda v splošni medijski obsedenosti s konfliktom, pa tudi v tem, da je medijev več in da morajo vsi, zato da preživijo, igrati na prvo žogo in zbirati ter obdelovati teme na način, ki niti ni všečen, ampak predvsem šokanten. Ljudje se kot gledalci lepimo na to in mislim, da moramo prav zato najprej prevetriti svojo glavo. Vem, kakšen sem, iz kakšnega okolja prihajam, zato se mi zdi smešno, čeprav se s tem sicer ne obremenjujem, da so mi nekateri, ki jih sicer nimam za relevantne, že prej, preden sem rekel a v prvih Odmevih, nalepili, da sem izpostava ne vem koga. To je smešno, nobene politične agende nimam, pove pa to veliko o njih, o stanju duha, ko nekateri očitno lahko funkcionirajo le v temačnem svetu zarot in primitivnega predalčkanja. Kar me jezi in hkrati izziva, je tudi naš pogled na to, kaj novinarstvo je, ki pa ne sega prav daleč. Če že, potem do Hrvaške. Morali bi seveda videti tudi še kaj drugega. Veliko gledam nemške televizije, kar se mogoče tudi pozna, kolega Boštjan Anžin je to zelo hitro ugotovil, in če bi na njihove večerne politične oddaje obesili slovensko stanje duha, bi jih tam zelo hitro spljuvali. Smo precej provincialni, deloma tudi zaradi poročanja drugih medijev v zadnjih letih. To je v bistvu strašljivo, zdi pa se mi, da sovpada z našim vstopom v Evropsko unijo, ko smo si morda mislili: to smo dosegli, za vse večne čase, zdaj se lahko torej spet do onemoglosti posvetimo zdraham na lastnem dvorišču.
Ste bili po vodenju prvih Odmevov zadovoljni s seboj?
Po prvih treh dneh vodenja Odmevov nisem bil zadovoljen, imam zelo visoka pričakovanja do samega sebe in to zanesljivo še ni bilo to. Nikoli nisi tako dober, da ne bi mogel biti še bistveno boljši. Absolutno moram biti še bolj suveren, tudi odločen pri spraševanju. Moj velik problem je drža telesa, izpiliti moram napovedi, ki so bile v povprečju predolge, čeprav so nekateri kolegi opazili, da sem pri tem veliko delal, morajo pa biti še krajše, bolj udarne. Še veliko dela me čaka, da bom obvladal studio in posredno tudi goste. Gledalec mora imeti občutek, da ima tisti, ki vodi oddajo, stvari ves čas v svojih rokah.
Blog boste najbrž še pisali?
Bil sem zelo aktiven med svetovnim prvenstvom v nogometu, rad bi seveda pisal še naprej, ker se mi zdi, da je novinar preveč omejen, če poleg tega, da govori, tudi ne piše. Dognati moram sicer še, koliko časa mi bo ostalo, bi pa kot voditelj Odmevov rad naredil več tudi za to, da privabimo mlajše občinstvo. Če gledamo raziskave o gledanosti, je delež Odmevov med mlajšo generacijo od 18. leta do 40. in malo čez zelo majhen. Tukaj je treba nekaj spremeniti, saj ta generacija živi drugače, tudi televizijo gleda drugače, mnogi samo na spletu. Zato moramo biti bolj odzivni, dostopni, odprti za odzive drugih. Zdaj testiram možnosti, da bi oddajo vodil s tabličnim računalnikom, ker bi mi to omogočalo nekoliko boljšo organizacijo tega, kar naj bi počel.
Ste se pozanimali, kakšno gledanost so imeli Odmevi, ko ste jih vodili prvič?
V principu nisem tisti, ki naj bi ga gledanost posebej skrbela. Mene zanima kakovost, kako nam je s sodelavci uspelo ustvariti načrtovano. Sploh v fazi, ko skušamo naši televiziji povišati verodostojnost. Ne bi namreč rekel vrniti, ker je v nekaterih segmentih nismo nikoli izgubili, smo se pa zelo resno poigravali z njo. Mislim torej, da je v tej fazi treba predvsem povečati zaupanje gledalcev, to pa se lahko naredi le z večjo kakovostjo in ni pametno, da smo obsedeni z gledanostjo. Mislim, da v Sloveniji obstaja ne le zelo velika potreba, ampak tudi kar precejšnja kritična masa ljudi, ki si želijo predvsem verodostojne informacije. To mora biti pot, pričakovati, da boš z neko resno, poglobljeno informativno oddajo dosegal gledanost, kakršno imajo zabavne oddaje nekega povsem drugega tipa, pa je iluzorno.
Velika zgodba nacionalne televizije je letos prenos tekem formule 1. Ste tudi vi tako navdušeni nad tem, da ste jo »ukradli« POP TV?
Odkar je formula spet na TV Slovenija, in to seveda je povezano s tem, da to počne Miran Ališič, se skuša dogodkom na dirkališču dodati tudi drugačno vsebino, ozadje. Zadnje leto formule 1 na POP TV tega ni bilo. Moram pa reči, da imam do formule ambivalenten odnos. Kot otrok sem jo zelo spremljal, moj problem pa je bil, da so se vsi moji favoriti smrtno ponesrečili in to je bilo grozno. Zdaj je stvar bistveno varnejša, kar mi je všeč, po drugi strani pa se mi zdi, da je postala preveč izrazito polje korporacijskih in bogataških iger. Lahko mi sicer kdo očita, da je tak tudi nogomet, kar je sicer res, ampak nogomet je vendarle veliko bolj prvinski, formula pa je postala le cirkus, ki se krmili iz pisarne gospoda Ecclestona. V tem ne vidim več športa, čeprav je to paradoks – prej je bila formula bolj šport, a so se tudi več ubijali, kar pa seveda ni športno. Moram reči, in tega na RTV Slovenija seveda ne bodo radi slišali, da sem imel hude pomisleke o tem, kako je formula 1 prišla na našo televizijo, to se mi v taki obliki za javno televizijo absolutno ne zdi prav. Toda zdaj je, kar je. Jo imamo pač na TVS in povsem logično je, da se iz tega skuša narediti več. Morda se bo prav zato, ker je na javni televiziji, o njej tudi poročalo na način javne televizije. Da to ne bo le »ulala« spektakel, ampak da bomo pokazali vse razsežnosti tega športa, vključno z bolj vprašljivimi, in tudi tako upravičili svojo verodostojnost.
Res ste šele začeli kot voditelj Odmevov, ampak ali morda že razmišljate tudi o kakšnem novem formatu oddaje, ki bi jo radi delali?
V tujini imajo veliko pogovornih oddaj. Tudi mi, ampak Pogledi Slovenije, prej Trenja na POP TV, se mi zdi, niso ravno to, na kar mislim. Na avstrijski televiziji so tradicija, povzeli so jih sicer od Nemcev, poletni pogovori z najpomembnejšimi politiki. Vzamejo si uro časa, v sproščenem okolju, česar je pri nas premalo, preveč smo zapeti v studiu. Bolj sproščenih intervjujev, v katerih pa se seveda pogovarjaš o relevantnih temah, bi moralo biti več, sploh na področju politike, kjer politikom dopustimo, da se preveč obdelujejo pred tv-kamerami. Včasih je ta raven grozovito nizka. Morali bi uveljaviti višjo raven politične kulture in javnega nastopanja oziroma govorjenja v javnosti. Dopustili smo, da se je ustvarila slika, da se znajo politiki le prepirati. Res bi morali zato bolj kot pri polemikah vztrajati pri pogovorih novinarja in gosta, kar bi bil signal za ljudi, da vendarle imamo novinarje z avtoriteto ter argumenti, ki se znajo pogovarjati, in to tako, da jim nihče ne more očitati, da komu kam lezejo.