Pobegla nevesta: že mogoče, da je bila aprilska poroka Williama in Kate večja, razkošnejša in pomembnejša, ampak roko na srce, vse skupaj je bilo pravzaprav precej dolgočasno. Britanski tabloidi so se zelo potrudili, a pred poroko niso mogli odkriti nobenega sočnega škandala, samo enega rahlo ekscentričnega strica Kate Middleton so uspeli izkopati. Na monaškem dvoru pa škandal ni nikoli daleč. Tudi tokrat je bilo vse prej kot dolgočasno: v torek, tri dni pred poroko je francoski tednik LExpress objavil sočno zgodbico o Albertovi južnoafriški nevesti Charlene Wittstock, ki naj bi jo ustavili na letališču, kjer si je kupila enosmerno vozovnico domov. Iz tira jo je le nekaj uric prej vrglo spoznanje, »da Albertovo življenje ni tako vzorno, kot je mislila«, so napisali v članku. Kaj v življenju 53-letnega monaškega kneza, ki je priznal očetovstvo dveh nezakonskih otrok z dvema različnima ženskama, je bilo manj vzorno, kot je mislila? No, menda še tretji nezakonski otrok. Pobeglo nevesto je na ukaz knežje palače na letališču v Nici zadržala policija, ki ji je zasegla potni list, potem pa so jo prepričevali in prepričevali in jo slednjič prepričali, da se je vrnila v Monako.
Knežja palača »vse odločno zanika«, je trdilo uradno sporočilo. Ženin Albert ni dal nobene izjave, so pa zato v naslednjih dneh njegovi piarovci skoraj pregoreli, ko so hiteli zatrjevati, da ni nič res, da Charlene ni bežala in da so si vse skupaj izmislili hudobni ljudje, ki so hoteli Albertu škodovati. Še isti dan so par poslali na sprehod po ulicah Monte Carla. Držala sta se za roke in bila vsa nasmejana, kot bi hotela reči, nevesta ni zbežala in tudi če je, tega ne bova nikoli, nikoli priznala. Od revije so zahtevali, naj objavi dokaze. Japajade, so rekli Ekspresovci, kar mislite si. Ne damo, ščitimo svoj vir.
V petek ob petih popoldne je v Prestolni dvorani knežje palače plavolasa nevesta v nebeško modrem Chanelovem hlačnem kostimu v civilnem poročnem obredu krotko dahnila da in tako postala kneginja Charlene.
Prijatelji, ki so jo klicali in ji pošiljali sporočila, da bi ji čestitali, so osupli spoznali, da Charlenina telefonska številka ne deluje več. Knežja palača ji je vzela številko in ji določila novo, tajno.
Vrata zlate kletke so se zaloputnila.

Eno kilo preproge, prosim: tista druga poroka, ki je ne bomo več omenjali, je bila sicer večja in dražja, a tudi svatovanje v Monaku nikakor ni bilo skromna zadeva. Konec koncev kraljevske poroke tam niso imeli že 55 let, vse od leta 1956, ko sta se vzela starša sedanjega kneza, Rainier III. in Grace Kelly, ki je tedaj postala kneginja Gracija Patricija. Bil je bleščeč dogodek z bleščečimi gosti – in Albert je bil odločen, da bo njegova poroka še večja in še bolj bleščeča.
Stala naj bi od 68 do 75 milijonov dolarjev – odvisno koga vprašate – povabljenih je bilo 3500 gostov, od tega kakšnih dvajset državnih voditeljev, pa še kopica kraljev, kraljic, princev in princes, vojvod in arabskih šejkov, pa športnikov in drugih slavnih imen. Na poročni večerji, ki jo je skuhal francoski mojster Alain Ducasse, je bilo 500 jedcev. Prostranstvo rdeče preproge se navadno meri v metrih, tokrat pa so sporočili, da so po državici razgrnili dve toni rdečih preprog. Monačane so pozvali (pravzaprav so jim ukazali), naj okrasijo svoje hiše in ulice so zažarele v rdeči in beli, državnih barvah Monaka. Dvesto BMW-jev je razvažalo najpomembnejše goste, ženin in nevesta, oba eko zavedna, pa sta se vozila v temnomodrem hibridnem lexusu.
Monačani in okrog 200.000 turistov, kolikor jih je pridrlo na poroko, so bili prisrčno vabljeni, naj se pridružijo slavju, zato so jim na ulicah postavili orjaške zaslone in jim točili brezplačni šampanjec. Petek je bil dela prost dan.
Oh, in vse nedavno pridobljene kazni zaradi napačnega parkiranja so bile odpuščene. Tako se dela.

Vzamem te, dvakrat: nekaj pa je vendarle imela monaška nevestica, česar britanska Kate ni imela: dva cela dneva poročanja. Po petkovi civilni poroki se je v soboto nadaljevalo še s cerkveno. Petkova zadeva je bila intimnejša, v Prestolni dvorani je bilo samo okrog osemdeset ljudi, večinoma družinskih članov in prijateljev. Dvajsetminutni obred je vodil predsednik monaškega državnega sveta Phillipe Narmino, ki je to počel prvič in je povedal – v angleščini in francoščini – da je vzhičen. »To je dogodek mojega življenja. Kot sodnik, ki je imel v sedemindvajsetih letih opravka s stotinami ločitev, zdaj prvič nekoga poročam.«
Prvi poročni poljub, ne preveč impresiven kratek cmok, je ženinovi mlajši sestri, dvakrat poročeni Stephanie, privabil roso v oči. Drugič sta se poljubila pred množico na balkonu palače. Ženin Albert je bil v črni obleki, nevesta Charlene pa v modrem kostimu, ki so ga posebej zanjo naredili pri Chanelu. Na prvi pogled se je zdelo, da ima pod jopičem dolgo modro obleko, a se je pokazalo, da gre za hlačno krilo iz tankega blaga. Speti lasje so razkrivali preproste biserne uhane.
Sobotna cerkvena poroka je bila na prostem. Kaj takega lahko tako samozavestno načrtuješ le v Monaku, kjer si prepričan, da bo vreme sodelovalo. In je res: bilo je oblačno, a ne preveč. Katedrala, v kateri sta se poročila njegova starša, je bila za Albertovo ambiciozno zastavljeno poroko namreč veliko veliko premajhna, pa so zato na glavno dvorišče v palači, Cour dhonneur, ki ga krasi veličastno belo marmornato stopnišče v obliki podkve, prinesli oltar, razpostavili stole in razgrnili neugotovljivo kilažo rdečih preprog.

Na svoji zabavi lahko jočem, če hočem: pet minut pred peto popoldne se je pojavil ženin v beli uniformi, samo dve minuti pozneje, točno po urniku, je po rdeči preprogi, naslonjena na očetovo roko, že graciozno drsela nevesta, odeta v belo satenasto obleko z dolgo vlečko in posuto s tisoči drobnih kristalov. Ona ni nič prav skrivala, kdo ji je sešil srajčico, že pred meseci je objavila, da ji poročno obleko šiva Giorgio Armani. Za nevesto in njenim očetom je stopicalo sedem dekličev z velikimi slamniki in pisanimi šopki.
Nevesta je bila prelepa. In tako zelo žalostna.
Sredi hektarjev belega satena in tila je ždela na svojem stolu kot nesrečen plavolas otoček. Televizijske kamere so v neposrednem prenosu zabeležile, kako ji je Albert nekaj prišepnil, ona pa je gledala stran in ga popolnoma ignorirala. Gledala je v tla in je bila videti zamišljena in žalostna. Kot da bi hotela prevzeti primat španski princesi Letizii, ki zaradi turobnega obraza v cerkvi na svoj poročni dan velja za najbolj žalostno nevesto v novejši zgodovini kraljevskih porok.
Obreda, ki ga je vodil monaški nadškof Bernard Barsi, kar ni hotelo biti konec. Debelo uro so prepevali in molili in se, sodeč po praznih pogledih povabljencev, izborno dolgočasili. Charlene se je, morda iz dolgega časa, polagoma odtajala in se zapletla v klepet z Albertom. Celo nasmehnila se je! Majčkeno. Španki ostaja naslov najbolj žalostne, a Charlene je prepričljivo druga. In potem, po skoraj uri in pol, jo je Albert odsotno cmoknil nekam pod usta na brado in gostje so olajšano poskakali s svojih sedežev. Zdaj se pravi žur lahko začne. Čakala jih je še večerja, pa ples v Operi in potem veličasten ognjemet. Medtem so pred palačo ženina in nevesto obmetavali z belimi lističi vrtnic.
Ljudje na ulicah so bili umirjeni. Ni bilo tistega prešernega žurerskega razpoloženja, ki je vladalo v Londonu. Ne preveč prepričljivo so vzklikali, ko sta se mladoporočenca v odprtem lexusu pripeljala mimo na poti v cerkev Sainte Devote, kjer naj bi nevesta, kot veleva monaški običaj, položila svoj šopek. Tam so par pozdravili s ploskanjem in s pesmijo. In sredi vsega tistega prepevanja so se nevesti ulile solze. Končno.

Več o tem preberite v novi Jani.