V Pekingu ga je sreča zapustila in potisnila na zoprno 13. mesto, a na igrah v Londonu prihodnje leto namerava športno srečo zelo resno spet izzvati. Res pa je, da si mora zaradi strogih pravil kljub izjemnim dosedanjim uspehom tako kot vsi drugi konkurenti nov olimpijski nastop šele izboriti. Prva kvalifikacijska tekma bo na septembrskem svetovnem prvenstvu v Bratislavi, kamor gre Peter, proga tam mu je zelo pri srcu, seveda zmagat. Tako kot na vsako tekmo.
Vse se zgodi z razlogom. Petra smo v njegovem domačem Hrastniku ujeli v enem izmed redkih premorov med sezono, ko se tekme sicer vrstijo druga za drugo. Bil je, tako kot vedno, odlično razpoložen. Tekmovalnega zagona mu po vseh teh letih, kljub mladosti je namreč že pravi veteran, še vedno ni zmanjkalo, čeprav je osvojil že skoraj vse, kar je v njegovem športu mogoče doseči. Razen seveda olimpijskega naslova. Četudi najbrž že naveličan tovrstnih vprašanj, se je na naše drezanje o ponesrečenem olimpijskem nastopu v Pekingu odzval z nasmehom. »Pred igrami sem rekel, da grem zmagat, pa mi ni nihče zares verjel,« je ponovil že večkrat povedano.
Po njegovih odličnih kvalifikacijskih časih smo takrat nenadoma vsi začeli verjeti njegovi samozavesti, toda potem mu je športna sreča obrnila hrbet. Razočaranje po zgolj 13. mestu je bilo zares veliko, zlasti njegovo, ampak tudi padci so sestavni in nujen del življenja športnika. »Vse se zgodi z razlogom,« je bil med našim pogovorom moder Peter, ki bo o koncu kariere, če bo seveda dotlej vse teklo tako, kot je treba, začel razmišljati po olimpijskih igrah v Riu de Janeiru leta 2016.
Zadnji žur bo v Riu. »Mar ne bi bilo fino, če bi imeli progo na Copacabani?« sva se prepustila domišljiji, medtem ko sva se pogovarjala o tem, kakšna družba so pravzaprav fantje, ki tekmujejo v njegovem športu. »Po sezoni zna biti na žuru prav zanimivo,« je zatrdil. Tudi s plesanjem na mizah.
Prijatelji so, ne glede na to, od kod prihajajo. Tudi zato, ker se v kajaku na divjih vodah divje vrtinčijo le valovi na stezi, ne pa tudi denar. Za zmago v svetovnem pokalu, in teh doslej ni bilo malo, Peter ali kdo drug na primer od mednarodne zveze ali organizatorjev tekme ne dobi nič. Za zmago v skupnem seštevku v svetovnem pokalu je Petru mednarodna zveza namenila pičlih štiri tisoč evrov. Toliko kot stane en devetkilogramski čoln – težo določajo pravila –, s katerim se Peter poganja po brzicah.
Čolne od proizvajalca zaradi svojih vrhunskih rezultatov Peter sicer zdaj dobi zastonj in si jih lahko na sezono privošči celo več. Od njegove uspešnosti so odvisni tudi sponzorski prilivi. Brez zares vrhunskih rezultatov jih ni, dobrodošli pa so prav vsi. Bi bilo kaj drugače, če ne bi vzel njihovega denarja, se je modro vprašal, ko sem namignila na reklamno etiketo Lafargea na njegovi majici. Pa dodal, da svet ni črno-bel in da med treningi v Hrastniku z dihanjem nikoli ni imel nobenih težav.
Več v Jani št. 30, 26. 7. 2011
