Za dober tek: ah, tisti desert vas zanima? No, to je bila, so nam povedali, čokoladno-mandljeva hrustljava terina z akacijevim medom, karamelom in svežim jagodičjem, vse skupaj pa posuto z drobci 23-karatnega (užitnega, brez skrbi) zlata. Zraven je bila pa še kroglica iz bele čokolade, posuta z zlatim prahom. Čokolado so pripeljali iz Švice, med iz Francije, mandljevo pasto pa iz Španije. Oh, in še pred tem so gostom postregli z govejimi rebrci, brancinom in sušijem. Petdeset kuharjev in prav toliko barmanov je dalo vse od sebe, 110 ljudi je štelo pomožno kuhinjsko osebje, streglo pa je 250 natakarjev. Kajti k Zlatim globusom vedno spada tudi večerja. In pijača. Veliko pijače. Letos so nahranili 1300 gostov pri 120 okroglih mizah. In jih napojili s šampanjcem in koktajli (teh so našteli okrog 20.000), se razume. Šampanjec v majhnih stekleničkah so začeli deliti že na rdeči preprogi,  v dvorani so pa stregli – to je očitno pomemben podatek, saj so ga večkrat poudarili, pa ga prijazno posredujemo še vam – šampanjec Möet & Chandon, Grand vintage 2002.
Zlati globusi so ena najbolj pijanskih prireditev v Hollywoodu. Ljudje se sprostijo, jeziki se razvežejo in potem na odru ljudje rečejo marsikaj. Še posebej, če se jim v alkoholni meglici dozdeva, da jih je Ricky Gervais grdo užalil. Ali kot je rekel skrajno neskesani Gervais, globusi so proti oskarjem »kot Kim Kardashian proti Kate Winslet: malce hrupnejši, malce bolj ceneni, malce bolj pijani in laže jih kupiš. Menda. Nič še ni dokazano.«

Tole krat deset: zakaj so torej lepi, slavni in gromozansko preplačani s takim strahom vstopali v dvorano, v kateri jih čaka, to so vedeli, noro, že kar absurdno razvajanje? Jasno – zato, ker so prireditelji, Zveza tujih dopisnikov v Hollywoodu (HFPA), za vodenje pripreditve najeli Rickyja Gervaisa. Že spet. Že tretjič. Potem, ko so lani podolgem in počez prisegali, nikoli več!
Lani je petdesetletni britanski komik sklenil, da je bil pri prvem vodenju podelitve zlatih globusov leto poprej preveč prizanesljiv do slavnih gostov, pa da ga k vodenju v tretje tako ali tako ne bodo več vabili in torej nima česa izgubiti, zato bo dal tokrat »v višjo prestavo«. Storil je natanko to in ni nič diskriminiral – do slavnih povabljencev in do svojega delodajalca HFPA je bil enako žaljiv. Slavni so bili tako šokirani, da mu je le redkokdo poskušal vrniti bodico.
In dan po podelitvi je komaj kdo govoril o nagradah, prelepe toalete so le mimogrede omenjali, vsi pa so govorili o Gervaisu. In vsi so se strinjali: tale ne bo nikoli več vodil podelitve zlatih globusov. In najbrž tudi nobene druge ne.
Kako so se motili!
Ker je že res, da so bili povabljenci užaljeni, ampak gledanost podelitve, ta se je vzpela do neba. In kaj je nekaj rahlo načetih zvezdniških egov v primerjavi z visoko gledanostjo? Pri HFPA so očitno zelo pragmatični in so  Gervaisa konec lanskega leta, ko so se rane zacelile, povabili na pogajanja – v Pariz! On se je dal lepolepolepo prositi in je postavil nekaj pogojev. Ključni je bil tale: nobene cenzure. Nobenega nadzora. »Naredil bom po svoje,« se je pred podelitvijo hvalil Gervais. »Jaz imam pri vsem glavno besedo. Ne vedo, kaj bom rekel – in tudi ne bodo izvedeli, dokler ne rečem.« Neuradno je bilo slišati, da so v zakulisju lobirali, naj prireditev  prenašajo z zamikom, da bi lahko najbolj strupene Gervaisove bodice izrezali. Zamik je bil petsekundni in je televiziji NBC prav prišel, ko so mu cenzurirali šalo o naglasu Antonia Banderasa in Salme Hayek, da je gledalci pred televizorji niso razumeli.
Tole je treba reči v Gervaisovo večno slavo: nikoli se ni pokesal svojih grehov. Nikoli ni naredil niti koraka nazaj. »Sem mar rekel kaj takega, kar ni res?« je rekel po lanski podelitvi. Ne, tega mu ni mogoče očitati. »Ljudje sprašujejo, ali je kaj takega, o čemer se ne bi smel šaliti. Po mojem ne. Mislim, da je vse odvisno od šale. Saj sem jih samo zafrkaval, veste. Tisto ni bila polna dvorana ranjenih vojakov. To so najbogatejši, najbolj priviligirani ljudje na svetu.«
Na tviter je dal odlomek svojega monologa z lanske podelitve in obljubil: »Tole krat deset.«
Ojoj. Zvezdam se je črno pisalo.

Rahel pršec globusov: In potem iz vsega skupaj ni bilo (skoraj) nič. Gervais je bil nepričakovano! nerazložljivo! šokantno! krotek. Oh, saj se je nekajkrat spotaknil ob HFPA, ampak zvezde je pustil skoraj poplnoma pri miru. »Pri HFPA so me posvarili, da če užalim koga od vas ali koga od njih, če razjezim gledalce ali ušpičim kaj kontroverznega, me bodo naslednje leto zagotovo povabili nazaj,« je pojasnil.
Dolgčas, so rekli razočarani gledalci. Dolgčas, so rekli kritiki, ki so se spotaknili tudi ob to, da tudi pri nagradah ni bilo nobenih presenečenj. Zlate globuse so odnesli domov »običajni osumljenci« (so potožili) – Meryl Streep (že sedmič), George Clooney, Martin Scorsese, Steven Spielberg – in noben film ali serija ni bil izrazit favorit. Nagrade so bile tako razpršene, da je praktično vsak dobil nekaj – še celo Madonna, ki je režirala film W./E., nagrado so ji dali pa za pesem, ki je skrita nekje v odjavni špici filma. Saj veste, kako pravijo: kjer ni zavisti, je za vse dovolj.  »Dobro nam gre, kajne?« je gledalce z odra spodbujal Gervais. »Vi ste toooooliko boljši kot lansko občinstvo!«