Če pa človek deluje iz svoje notranjosti, kmalu začuti potrebo po bogu, po višji sili. Ta umirja. Zato se midva z Lukom vsako jutro usedeva za svoj oltar – kuhinjsko mizo. Tam se v miru pripraviva na nov dan, ki je pred nama. Kuhinjska miza je najpomembnejša stvar v najini hiši. To je prostor, kjer se pripovedujejo zgodbe,« umirjeno pripoveduje  63-letna Pina Dobrajc, njen mož, 64-letni Luka, pa ji nežno položi roko okoli ramen. Oba zagorela in bosonoga kar pokata od zdravja. Lep par pred čudovito hišico v vasi Lipa na Krasu.

Pina in Luka sta še pred dvema letoma živela v svoji hiši v Besnici pri Kranju. Sicer sta si klena Gorenjca vseskozi želela imeti hišico na Krasu. Pred desetimi leti sta se odpravila kolesarit po tej čarobni pokrajini.  »Namenila sva se tudi v vas Lipo. Ker nisva poznala poti, sva se ustavila ob kmetici, ki je delala na njivi. Vprašala sva jo za pot, mimogrede pa sva se še pozanimala, ali je kje tod okoli kakšna hiša naprodaj. Izkazalo se je, da je tej kmetici, gospe Ivanki, pred kratkim umrl brat Pepi, njegova hiša pa bi morda bila naprodaj. Vse drugo je zgodovina, na hišico sva čakala deset let in zdaj sva tu,« pravi Pina. Luka pa doda, da sta jo ves ta čas hodila obiskovat in pihat Ivanki na dušo, naj jo proda. No, in leta 2010 se je zgodilo.

To ni solata iz trgovskega centra! K njuni hiši sodi tudi velik zelenjavni vrt, ki ga obdelujeta po biodinamičnih načelih. Utemeljitelj biodinamike Rudolf Steiner zagovarja popolnoma naravno pridelavo. Ko Pina reže solato za kosilo, ne skriva zadovoljstva. »Poglejte tele glave, to ni solata iz megamarketa! Na mojem vrtu je doma samo Rudolf Steiner,« se smeji na glas. Je pa kar malce hecno opazovati sredi Krasa gospo, ki govori v poljanščini, doma je namreč iz Poljanske doline.  In to je še kako opazno.

Bosonoga in mladostna Pina se je pri 41. letih začela ukvarjati z jogo. Pravi, da je takrat začutila, kako veliko vlogo ima  prehrana na njeno počutje. V tistem času je spoznala zdravnico, Ivano Novak, naturopatinjo, Slovenko, ki živi v Avstraliji. Gospa jo je s svojim slogom življenja in svojim znanjem, tudi o prehrani, popolnoma prevzela. »Ko se je vrnila v Avstralijo, sem se počutila zelo izgubljeno. Ampak je bilo že tako prav in z nekim namenom.  Njena sestra Marija je potem ustanovila v Sloveniji društvo  Svetlin, ki deluje še danes. Z njihovimi delavnicami sem prišla nazaj do zemlje. Učili so nas naravnega vrtnarjenja in življenja z zemljo. Danes o sebi vem, da sem kmetica, da ljubim zemljo in da je prihodnost človeštva samo v zemlji.«

Eksperimentiranje s hrano. V preteklosti je Pina veliko eksperimentirala z različnimi oblikami prehranjevanja. Ko ji to omenim, se na široko zareži. »Ja, tole z mojo prehrano je bila pa dolga in vijugasta pot. Bila sem vse: vegetarijanka, veganka, nekaj časa sem jedla po načelih makrobiotike. Ogromno časa sem posvečala prehrani, pazila, kaj jem. Skratka, pretiravala sem. Počutila sem se nekako večvredna kot drugi ljudje, ki niso pazili na prehrano,« se spominja svojih eksperimentalnih časov.  Potem je prišel še poskus hranjenja s prano. To ji je popolnoma spodneslo tla pod nogami.

Prana, energija življenja. Lotila se je 21-dnevnega cikla hranjenja s prano. Prana je energija življenja. Z vsakim dihom dobi telo poleg kisika prano, vesoljno energijo oziroma moč, ki ustvarja, ohranja, spreminja in je osnovni element življenja ter zavesti. »Prvih sedem dni živiš popolnoma brez hrane in pijače, potem pa do konca piješ vodo ter nekaj soka. Bistvo teh 21 dni je tudi v tem, da ne delaš popolnoma nič. Nič telefonov, nobene televizije, nobenega pospravljanja. Tisti čas nisem komunicirala z nikomer, niti z Lukom ne. Pa prah se je lahko nemoteno nabiral po hiši. Medtem mi je umrl tudi zelo dober prijatelj, pa nisem šla na pogreb. Pozneje sem mu prižgala svečko. Ves ta čas nisem bili niti malo lačna. Vame se je naselil mir. Ko sem opravila ta 21-dnevni cikel, je moj ego zrasel še višje. Počutila sem se, kot da imam svetniški sij okoli glave. Počutila sem se, kot da lebdim nad tlemi, češ ali vidite vsi, česa sem sposobna! Ampak ne dolgo.  Kmalu sem bila z obema nogama na tleh!« se spominja svojega eksperimenta Pina.

Skrivaj pa šunka!  »Po tej pranojedski seansi sem se odpravila v trgovino, kjer sem vedno nakupovala, po sadje. Ljudje so me poznali kot precejšnjo asketinjo. Ko sem hodila po trgovini, me je neka neznana sila vlekla proti delikatesi. Tam mi je strašansko zadišala šunka. Želji se nisem mogla upreti. Pogledala sem, ali je okoli mene kakšen znanec, in ker je bil zrak čist, sem hitro naročila 10 dekagramov šunke. Pa sem se hitro premislila in rekla prodajalki, naj mi jih da kar 20. Potem sem tisto šunko skrila pod druge nakupljene stvari, da me ja ne bo videl kakšen znanec. Kot kakšen narkoman sem komaj čakala, da ostanem sama s šunko. V prtljažnik avta sem naložila vse nakupljeno, šunko pa sem vtaknila v torbico. Odpeljala sem se. Na prvem odstavnem pasu sem se ustavila in požrla, ne pojedla, dobesedno požrla vso šunko! Povrh pa še nekaj sadja, da me Luka ne bo zavohal, ko me bo poljubil ob prihodu domov.  Potem pa kar naenkrat uvid: pretreslo me je, ko sem se videla, kako skrivam hrano, jo goltam kot pes. Šele takrat sem se zavedela, kje sem. To ni bila nobena duhovnost, zatajila sem sebe!« Pina pravi, da jo je ta dogodek streznil.

Več v Jani št. 27, 3.7.2012