Ker je Desa mama, ki še vedno pomaga vsem trem hčerkam, skrbi za psa in je predvsem ženska, ki si zdaj, spremenjena in bolj nasmejana, dovoli polneje živeti. Zgodil se je v pravem trenutku: na dan duševnega zdravja, ko so opozarjali, da je depresivnih že deset odstotkov Slovencev. Tudi Desa je. Od sedmega leta. Zaradi te bolezni je prostovoljka, zaradi nje je skušala najti pomoč pri psihologu, psihiatru, homeopatu in jo zadnji dve leti našla v antidepresivih. Svet so ji pomagali obarvati s svetlobo!
Precej zaposleni ste v Mladinskem gledališču, pišete, gostovali ste v Kopru…
(Vskoči) Kar nekaj knjig hkrati pišem, ves čas delam. Zelo zelo sem vesela, da imam v teh časih toliko posla, a to so rezultati preteklega dela. Hvala bogu.
Čutite večjo varnost, vas je manj strah, ali boste lahko plačali položnice in pomagali otrokom?
Moram priznati, da je strah za preživetje vse življenje precej krojil moje razpoloženje in duševno stanje. Kot svobodnjakinja sem stalno pod stresom in res so bila zelo težka obdobja. Bila so seveda tudi obdobja, ko sem dobila ta klinčevi denar, a sem ga morala v glavnem takoj vrniti, ker sem se, ko denarja ni bilo, čisto zapufala. To je ta začarani svobodnjaški krog, iz katerega se še učim izstopiti. Sicer pa sem v življenju zanesljivo spoznala eno stvar: da vse mine. Tudi moje finančne grozljivke so po navadi minile. Zdaj se ne vznemirjam niti slučajno toliko kot nekoč.
No, takrat ste imeli majhne otroke, pa tudi podnajemnica ste bili.
Saj, kredit za hišo še zdaj plačujem, odrasle hčere pa so zdaj večja finančna odgovornost kot nekoč, ker študirajo v Ljubljani in je treba plačevati najemnine. (Vzdih) Včasih je kar kruto, a nekako mi gre.
Je upokojitev še daleč?
Ne vem niti, koliko delovne dobe imam, ker nekaj časa nisem bila zavarovana in nisem plačevala prispevka v pokojninsko blagajno, to je bilo zame predrago. Otroci so bili zdravstveno zavarovani po njihovem očetu, jaz pa sem imela kot diabetik včasih kar težave, ker nisem bila zavarovana: zdravila sem morala kupovati, počutila sem se kot kakšen narkoman. Pestro je bilo. Sicer pa si mislim, da če se bom od bolezni zvrnila po tleh in če bo res hudo, bodo že poskrbeli zame (smeh). Itak si takrat nisem mislila, da bom dočakala upokojitev, še zdaj si ne – pa tudi če jo bom, bo pokojnina majhna, da bom morala delati do smrti. Naučila sem se upoštevati pravilo, da pametna ženska ne dela cirkusa, če ni stoodstotna, da za to obstaja razlog. Pa gre.
Razloge za strah in paniko si rišemo sami, negotovost prinaša svoboden poklic.
Dolgo sem delala kot negovalka duševno prizadetih otrok, ko pa sem začela ustvarjati in živeti še od svojega dela, obojega nisem več mogla delati. Nimam izbire. Pa tudi nisem posebej tip za redno službo. Tako da je vse, kot mora biti. Pa čeprav je včasih drama.
O svojih težavah, o življenju ste vedno govorili in pisali odkrito, brez dlake na jeziku. Da bi se olajšali, ste takšni po naravi?
Zagotovo to ni bilo terapevtsko blebetanje, ker mi je bilo za veliko stvari, ki sem jih povedala, kasneje žal in me je bilo sram, in zagotovo ne govorim vedno o vsem, kar mi leži na srcu. Morda sem zato bolj odkrita, ker bi se mi bilo težje nekaj izmisliti in se tresti, da me bojo dobili na laži, kot pa da se sekiram zaradi tega, ker sem nekaj povedala po resnici. Kaj pa vem. Tako da tudi če kdaj poskušam kaj prikriti, povem resnico najpozneje čez tri dni. Res pa je tudi, da kljub temu, da sem delala na televiziji, nisem nikoli gojila imidža, kot to počne precej ljudi, ki se veliko pojavljajo v javnosti. Mnogi postanejo svoj lastni konstrukt in v to vlagajo veliko denarja, energije, časa, razmišljanja. Kadar berem intervjuje ali te ljudi gledam po televiziji, vidim, da so se zelo pripravili in da vedno zapeljejo svoj odgovor tako, da govorijo o tistem, kar želijo povedati – podobno kot politiki. Kje pa imam čas, da se bom ukvarjala še s tem (gromek smeh)? Škoda časa, končno mi je postalo vseeno, kaj si drugi mislijo o meni! To je veliko olajšanje zame.
To pa je očitno – glede na to, o čem pišete v odprtih pismih Cerkvi in v kolumnah. Zakaj ste pisali in govorili o svoji depresiji, to je vendarle bolezen, ki jo ljudje želijo zadržati zase?
Tega ne delam več, depresija je zdaj zelo moderna, zdaj jo imajo že vsi in se prepirajo, kdo ima hujšo. O tem se zdaj dosti ve, takrat se pa ni. Zato se bom zdaj neznosno hvalila: pred petnajstimi leti, ko je bila še velik tabu, sem napisala kolumno z naslovom Depresija, epidemija 21. stoletja. Napovedala sem natančno to, kar se zdaj dogaja, razmah te bolezni. Že takrat sem opažala, da vedno več ljudi zboleva za depresijo, čeprav to skrivajo. Danes je že čisto drugače. Ko sem imela zadnje hudo obdobje depresije in sem o njej odkrito govorila, se je izkazalo, da mnogi že povedo, da jo imajo ali pa so v sorodu z nekom, ki jo ima. Mnogi so tudi priznali, da so bili že hospitalizirani zaradi hudega napada te mučne bolezni. Komurkoli zadnje čase povem, da jemljem antidepresive, jih tudi pozna, vedno več jih jemlje, so jih jemali ali razmišljajo o tem, da bi jih.
