Anka Župan je upokojena zdravnica, kirurginja, ki je večino svojega poklicnega življenja delala v Trbovljah, kjer živi, in bila tudi predstojnica kirurškega oddelka v tamkajšnji bolnišnici. Že kot študentka si je želela delati v deželah tretjega sveta in zdaj – po 35 letih – se ji je želja uresničila. Mesec dni je vodila ambulanto na Madagaskarju in se tam srečala z boleznimi, o katerih je brala le v knjigah.
»Zgodilo se je čisto po naključju,« pravi gospa Anka. »Po upokojitvi sem se vpisala na tečaj španščine in izkazalo se je, da moj inštruktor Emil Urbančič organizira ekspedicijo mladih kristjanov na misijonsko delo na Madagaskarju. Takoj sem se jim ponudila v 'službo', če me hočejo, in z veseljem so me vzeli. Misijonarsko delo namreč pomeni, da v eni roki držiš biblijo, v drugi pa lopato, kot pravi Pedro Opeka.« Anka Župan pa zna z lopato, no, s skalpelom, dobro delati. Kirurgija po mnogih letih prakse ni bila problem, je pa bilo treba obnoviti znanje infektologije, interne medicine in ginekologije ter porodništva. »Porodništva me je bilo res grozno strah. Tu imaš v rokah dve življenji, zapleti pa so lahko zelo resni. Študirala sem vse poletje, zraven pa sem se učila še malgaščine, da bi s pacienti lahko vzpostavila čim pristnejši stik.« Medtem ko je delala domačo nalogo, kot se pošali, je zbirala še donacije zdravil, instrumentov in sanitetnega materiala za svojo ambulanto. »Odziv je bil prekrasen. Pomagali so nam bolnišnica Trbovlje, Tosama, Litijske lekarne, Zasavske lekarne, Ljubljanske lekarne in celo Klinični center. Nabrali smo dovolj za mojo ambulanto in z materialom založili še kliniko v Farafangi, ki je največja na južnem delu Madagaskarja.« S kulturo in njenimi posebnostmi se je seznanjala z najboljšo učiteljico – Malgašinjo, s katero je poročen inštruktor Emil. »Delali smo na najrevnejšem, najmanj razvitem delu otoka, kjer ljudje še vedno najprej obiščejo vrača. Šele če jih ta ne pozdravi, poiščejo pomoč zdravnika. Če ne poznaš njihovih običajev, hitro nevede narediš napako. Tudi jaz sem kakšno. Mirno sem se odpravila na sprehod po pokopališču, kamor ženske lahko stopijo le enkrat na leto, s posebnim dovoljenjem moških v družini.« Na srečo se je sprehod končal brez posledic. Hud prekršek bi, denimo, zagrešil človek, ki bi pobožal psa. Ti so velik tabu in ne ljubljenčki, kot pri nas. Prepovedano se jih je dotikati, in če kakšen zaide v hišo, se v njej ne sme več živeti. Človeka, ki bi se s psom spoprijateljil, bi pleme izobčilo. »Pes je nekakšen zli duh, in če malo pomislimo, to ni tako brez osnove,« pravi Anka Župan. »Psi in mački so gostitelji za prenašalce mnogih bolezni in v primitivnih kulturah je smiselno, da se jih ljudje izogibajo.«
Namesto sestre – učitelj
Ambulanto si je zdravnica prostovoljka uredila kar v dveh sobah misijona. Opremljena je bila skromno, s klopjo za paciente, mizo za preglede ter omaro z zdravili in sanitetnim materialom. Delala je sama, brez sestre. Neprecenljivo pomoč ji je pri tem nudil kar organizator odprave, inštruktor španščine Emil. »Na hitro sem ga naučila osnov in mu razložila, kako in kaj od instrumentov naj mi podaja, kako vodi kartoteko itn. Resnično je pravi talent! Mirno je prenašal kri in šivanje in niti enkrat ni napačno prijel razkuženih instrumentov. Kdo drug bi padel v nezavest.« Pred vrati ambulante se je že pred svitom nabralo nekaj deset ljudi. »Prihajale so cele družine. Če je bila bolna mati, je s seboj pripeljala cel grozd otrok, da naj pregledam še njih, pa še babico in teto. Delali smo od jutra do večera. Zgodilo se je, da sva z Emilom zamudila še večerjo. Najbolj sem žalovala za njo takrat, ko je bil po tednih riža na meniju pečen krompir,« se smeje Anka Župan. Diagnostike razen znanja v lastni glavi ni bilo na voljo. Nobenega ultrazvoka, rentgena, laboratorija. Le simptomi, pogovor s pacientom in veliko zdravniške prakse. Anka je bila čisto na sveže hvaležna strogim profesorjem na fakulteti, ki so ji prenesli svoje znanje. »Ni se lahko zanašati le na svojo oceno, a pohvaliti se moram, da sem dobro opravila svoje delo. Nekemu fantu sem postavila drugačno diagnozo kot njegovi zdravniki in izkazalo se je, da res ima tuberkulozo, kot sem presodila jaz.«
