Najprej je velik človek z velikim socialnim čutom tako za otroke kot za soljudi in za skupno dobro, nato spoštovana in cenjena psihologinja, pa profesorica, ki zanimivo predava, dekanka Fakultete za socialno delo, raziskovalka, družinska terapevtka. Otroci so ji blizu, ker jih razume, tudi tiste z učnimi težavami. Tri leta je sodelovala v raziskovalnem projektu Učenci z učnimi težavami: da bi jim pomagala (»To so krasni otroci in nesprejemljivo je, da bi propadali, ker nimajo človeka, ki bi jim razložil stvari po njihovo!«) in da bi pomagala tudi njihovim učiteljem. A Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki se še kako zaveda, da iz malega zraste veliko, skuša aktivno, z opozarjanjem, z lastnim zgledom in vztrajnim glasom pomagati tudi naši državi. »Ker je ugrabljena!«
Skoraj 300.000 Slovencev, ki imamo v ustavi zapisano socialno državo, živi pod pragom revščine, med njimi je okoli deset odstotkov otrok – grozljivo! Vi to sliko poznate: kako jo lahko spremenimo?
Mnogi si tega ne znajo predstavljati, toda potrebujemo še nekaj več: to moramo zavrniti, ker je nesprejemljivo! Zato zadnje čase vedno večkrat razmišljam in tudi začnem pogovore z modrostmi Stephana Hessla: napisal je tudi odlično knjigo Obračun je narejen – ali skoraj, ki pri nas še ni prevedena. Ena temeljnih misli za vse nas, za ta drugi svet, ki prihaja in v katerega sam globoko verjame, je: Zavrnite nesprejemljivo! In dodaja: Moramo izumiti novo, nekaj še neznanega. In ko mi govorite o revščini v Sloveniji, me poprime taka muka: ne gre le za to, da jo vidimo, čutimo in da je mnogi ne! Dobrodelnost je napačen odgovor, pravi odgovor je dostojno življenje za vse ljudi.
Ker dobrodelnost prenaša pomoč in sočutje na ljudstvo, bi pa moralo biti dostojno življenje za vse sistemsko urejeno?
Tako je. Dobrodelnost je samo dobrodošel dodatek, toda da zamenjuje sistemsko ureditev, to absolutno zavračam, ker je nesprejemljivo! Strašno me boli, da je revščina prišla v šole na viden način – otroci so lačni in mesece bo trajalo, da ne bodo več. Sistem je odpovedal, bolje rečeno, bil je ukinjen. Eno je breme lakote, toda zgodilo se je nekaj še hujšega, daljnosežno mnogo bolj ogrožajočega za vse nas.
Otroci so ožigosani in imajo slabše možnosti.
Revni otroci so slabše ocenjeni in izločeni, nimajo več enakih možnosti, šola se strašno razslojuje. Tega ne moremo rešiti z dobrodelnostjo! Šola mora zagotoviti vsakemu otroku napredovanje: to, da doseže največ, kar lahko in ima v sebi, je njena naloga. Zaradi podatkov in analiz, ki jih imamo tudi v Sloveniji, da so revni otroci slabše ocenjeni, bi morali biti plat zvona, zazvoniti bi morali vsi alarmi! Od vseh slovenskih šol pričakujem absolutno novo zavezništvo učiteljev in otrok: mobilizacijo učiteljev v smislu, da se bo vsakega otroka videlo in slišalo, da se bo učenje soustvarjalo.
Govorite o triletni raziskavi in projektu Učenci z učnimi težavami, ki sta jo opravili Pedagoška fakulteta in Fakulteta za socialno delo?
Ja. Zdaj smo ozavestili lakoto otrok v šoli, še vedno pa nismo ozavestili, da je treba iti v boj za drug sistem, da si vrnemo tisto, kar smo nekoč že imeli. Gre za ozaveščeno mobilizacijo vseh moči.
Kakšne vrednote vcepljamo tem odrinjenim otrokom in kako bodo oni ravnali z nami, ko odrastejo?
Če imajo še kako možnost doma ali zunaj šole ali koga v šoli, potem imamo še neko upanje – sicer ga ostane malo. Ni problem v tem, da se otroci učijo nasilja, problem je, da se ne naučijo dobrega, ker potem tega nimaš v sebi: in če nimaš, dobrega ne moreš nikomur podeliti. Tudi sočutja ni. Otroci, ki poznajo samo nasilje, so zelo ranjeni in nimajo dostopa do vseh svojih čustev, ker si tega ne morejo privoščiti – vse se skoncentrira na strašno jezo. Da bi ob tem odkrili bogastvo, potrebujejo človeka. Poslanstvo šole je, da obvaruje otroke, in to bi nam moralo uspeti, a obvarovani so, če so uspešni, če napredujejo, zato je ta vsebinska sprememba med učiteljem in otrokom v teh težkih časih revščine nujna. Ko bo otrok smel pokazati, da ne zna, da bi od tod stopal k znanju, je stvar rešena.
