Letos praznujejo deseto leto delovanja. Dolga leta so s podporo ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter ZZZS razvijali odličen program. Zdaj zaradi omejenih finančnih sredstev to postaja čedalje težje, vendar upajo, da bodo uspeli financerjem dokazati, da se splača vlagati v rehabilitacijo.
Najprej Mateja
Morate jo spoznati, mi je nekajkrat po telefonu prišepnila bralka, kot smo ugotovili pozneje, ena od številnih prostovoljk, ki prispevajo delček mozaika k čudoviti sliki, ki nastaja že deset let. Center Korak.
Da bo Mateja svoje življenje posvetila delu za druge, je bilo jasno že zelo zgodaj. Pravi, da je to družinska tradicija. Že njena stara mama je veljala za neke vrste dušno terapevtko, ki zna prisluhniti ljudem v škripcih. Pri Mateji doma nikoli niso zapirali vrat pred problemi, nasprotno, na stežaj so bila odprta in neredko so doma gostili tudi neznance, ki so se na njihovo družino obrnili po pomoč. Mateji se je zdelo normalno, da je njihova družina vsak dan bogatejša za kakega gosta, ki se je oglasil zaradi stiske.
Po končani gimnaziji se je vpisala na Pedagoško fakulteto in se specializirala za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Od nekdaj so jo privlačili drugačni ljudje, taki, ki zahtevajo globlji pogled. Tako se je po nekajletnem delu na OŠ Matije Valjavca z gojenci preddvorskega vzgojnega zavoda srečala s Centrom Zarja v Ljubljani, prvo specializirano ustanovo v Sloveniji, ki se je posvečala dolgotrajni rehabilitaciji ljudem s pridobljenimi možganskimi poškodbami. Po nekaj letih terapevtskega dela je zaradi velikega povpraševanja in pobude svojcev z gorenjskega konca v Kranju ustanovila Center Korak.
Največji napredek v prvih petih letih po nesreči
»V sanjah si nisem mislila, da bo to tako težka in zahtevna pot, a imela sem močno oporo pri svojih domačih in pri sodelavcih ter kolegih v Ljubljani in Mariboru.« Minilo je deset let. V tem času so v Centru Korak opravili skoraj 35.000 oskrbnih dni za ljudi, ki so dobili možganske poškodbe zaradi različnih vzrokov: avtomobilskih nesreč, nasilja, neuspelih samomorov, kapi, klopnega meningitisa, padcev pri športu, tumorjev. »Zelo pomembno je, da rehabilitacija poteka neprekinjeno, da takoj po Inštitutu RS za rehabilitacijo (bolj znanem pod imenom Soča) nastopimo mi, ker tako ne pride do novih težav. Dokazano je, da se največji napredek naredi v prvih petih letih po poškodbi.« Pri možganskih poškodbah se navadno ne da v kratkem času doseči večjih rezultatov. Učenje samostojnega hranjenja, hoje, uporabe javnih prevoznih sredstev, ravnanja z denarjem ali socialno sprejemljivega odnosa do drugih ljudi, postavljanja novih, realnih življenjskih ciljev zahteva čas.
