Ob koncu starega leta se izteka tudi mandat naši Slovenki leta Jelki Reichman. To je hkrati priložnost za klepet s sila prijetno in predvsem optimistično sogovornico, kar danes še kako šteje. Kakor njene nežne in ljubke ilustracije razveseljujejo otroke vseh starosti, tako tudi avtorica mačka Murija, Pikija Jakoba in drugih s svojimi modrostmi polepšuje ta naš včasih kar preveč žalostni svet. Za Jelko Reichman je zanimivo in burno leto. Kako pa ga je doživela ona sama?
Pred približno letom dni smo Jelko Reichman razglasili za Slovenko leta. Takrat 73-letna ilustratorka je bila sila presenečena nad odzivom in si še kar nekaj časa ni povsem opomogla od pritiska novinarjev ter vsemogočih znanih in neznanih ljudi, ki so jo klicali, vabili na šole in pogovore, ustavljali na ulici in ji čestitali. »Res je, bilo je zelo naporno. Ugotovila sem, da me imajo ljudje tako zelo radi, da je bilo že kar hudo, in lagala bi, če bi rekla, da mi to ni všeč! Ko mi je na razglasitvi čestitala Lili Kornhauser Cerar, nekaj let prej tudi Slovenka leta, sem ji olajšano rekla, samo da je to za mano, pa mi je odvrnila – kar misli si, ti sploh ne veš, kaj te še čaka!«
Hvala usodi za vse!
Sicer pa ji naziv res veliko pomeni, saj ji je prinesel predvsem veliko iskrenih besed. »Jaz zelo čutim ljudi in vem, da je bilo vse skupaj res iskreno. Ob vseh teh besedah in pohvalah sem čutila, da moje delo ni bilo zaman, da sem nekaj le naredila v življenju in da sem s svojimi ilustracijami otrokom polepšala življenje. Ta občutek in vse, kar mi je prinesel naziv Slovenka leta, mi je prijetno božalo dušo in veliko sem razmišljala o tem. Predvsem sem ugotovila, kako srečna sem lahko, da sem ob rojstvu dobila to izjemno darilo – ljubezen do slikanja, in da se lahko preživljam s tem, kar mi največ pomeni. Hvala usodi! Včasih mi je kar nerodno pred samo sabo, da imam to v sebi, saj vem, da veliko ljudi ni imelo te sreče. Težko si zamišljam, kako je tistim, ki delajo v tovarni ali pa sploh ne.«
Hja, nekoliko napornejša plat naziva Slovenka leta pa je vsa ta pozornost, ki pride s tem, zavzdihne. Po naravi je namreč preveč prijazna, da telefona ne bi dvigovala ravno med nedeljskim kosilom in klepetala z vrsto ljudi, ki so jo klicali ter ji čestitali. V takih trenutkih se je počutila kot angleška kraljica in jo je včasih prav pomilovala, saj mora biti vse svoje življenje na očeh javnosti. Čeprav je bila seveda vsakega klica in pohvale zelo vesela.
Ti presneti roki oddajanja
Druga Jelkina največja travma pa so »ti presneti roki oddajanja«, kot jim pravi, in ta stiska se je v tem letu še povečala. Že dolgo ima namreč naročila za ilustracije za več let vnaprej, a ker je umetnica, pač ne hodi v službo in je ves čas razpeta med lonce, gospodinjstvo in svoje delo. Kuha sicer zelo rada, a če bi bila zelo bogata, zagotovo ne bi vedela, kaj je por in kaj čebula.
»In potem postaneš Slovenka leta, vsi te zasipajo s pozornostjo, nihče pa ne razume, da moraš oddati naročeno in v kakšni časovni stiski si. Vsak dan vstanem ob šestih in še tako je zame vsak dan prekratek! Vsi vedo, da sem Slovenka leta, ne vedo pa, koliko imam dela!«
Je pa res, prizna, da je tudi velika perfekcionistka in da ima številne predmete, ki jih je zbirala vsa ta svoja ustvarjalna desetletja, vsakega na svojem mestu in da je s kipci, spominki, punčkami, medvedki, lončki in skodelicami zelo veliko dela. »Ja, težko je biti perfekcionistka,« malo potoži. Pa ne gre samo za dom in gospodinjstvo, pravi, včasih ves teden razmišlja, kam bo v ilustraciji umestila kako žival ali predmet.
