Tam sta si s partnerko Metko zgradila hišo iz naravnih materialov z minimalnimi stroški. Sama pridelujeta hrano in čez poletje zaslužita toliko, da lahko v miru občudujeta zimo v vsej njeni lepoti. K sebi privabljata mnoge, ki se odločajo za podobno življenjsko pot. Časi so takšni, da je treba stopiti iz svojih okvirov, saj obstoječa politika in voditelji vodijo svet v propad ter ljudi v bolezni. Potrebujemo drugačno, boljšo družbo, v kateri bosta narava in človek na prvem mestu. Za takšne ideale se je Miro lani podal v kandidaturo za predsednika države in presenetil vse, ki ga poznamo. Morda ga je gnala tudi radovednost, kako deluje politika, a očitno mu skupni problemi in kriza še vedno ne dajo miru. Tako sva se za pogovor dogovorila pred enim od zadnjih večjih protestov v Ljubljani, kamor je prišel tudi Miro.
Čutim in vem, da se spreminja na bolje
Miro se je umaknil v svoj svet, saj pravi, da je človek v svojem bistvu del narave: »Živeti bi morali kot otroci. Za lepo življenje potrebujemo mir, topel dom, zdravo hrano z domačega vrta in drva za pozimi. Trpim, kadar gledam ljudi, ki so ujeti, ker živijo v nekih kalupih. Vse preveč je pasti in ljudje preveč hitijo. Eni verjamejo levim, drugi desnim, ker so nevedni, žal nasedajo lažem in ne vedo, kaj se v resnici dogaja. Sam sem skušal vedno spremljati dogajanje, iskati informacije in biti obveščen, a žal mediji resnico bolj ko ne popačijo. Jaz pa sem vedno želel imeti svoje mnenje o vsem,« je razlagal o svojem pogledu na trenutne razmere. »Polno je zakonov, ki se spreminjajo brez reda in v želji nekaterih politikov, kako iztržiti čim več. Nekateri so pač prišli do možnosti, da odločajo o skupnem denarju, in to so izkoristili za svoje namene. Stiska že tako do roba pripeljanega človeka je velika,« meni, a vendarle čuti in ve, da se bodo stvari morale in se že spreminjajo. »Preteklost je treba pozabiti, treba je začeti znova in iti naprej. V prihodnosti vidim lepe stvari, vem, da se bo to zgodilo. Kako se bo zgodil prehod, ne vem, a rad bi bil zraven. Ne silim več z glavo skozi zid, poskušal sem, tudi s kandidaturo za predsednika, a še ni bil pravi trenutek.« Ko sem ga vprašala, ali bo mogoče zmagati s takšno na videz pozitivno naivnostjo, je v odgovor zatrdil, da se vse otroško, pošteno in nedolžno na koncu vedno izpolni ter uresniči.
Nisem zbral dovolj podpisov, sem se pa veliko naučil
Miro se je podal v politiko, ko je javno razglasil svojo namero, da se bo potegoval za položaj predsednika države, na košnji trave v Banjšicah nad Novo Gorico, kamor so povabili kandidate. »Za kandidaturo sem se odločil na hitro in seveda z resnimi pomisleki. Bolj sem tipal, kakšna bo reakcija, kako vse sploh deluje. Na tisti košnji sem se kar pojavil, stopil sem zraven in povedal, da sem kandidat za predsednika in grem na volitve. Oba prisotna kandidata – Zver in Pahor –, sta me malo začudeno pogledala, g. Pahor pa je celo pristopil in me na moje presenečenje nevljudno nagovoril. Ker nisem želel konflikta, sem se odmaknil in mu kasneje razložil, da se tako ne obnaša. To ga je streznilo do te mere, da se mi je opravičil, z besedami, da se bomo morali pogovarjati, če želimo skupaj rešiti Slovenije iz krize,« se je spominjal svoje lanskoletne izkušnje in dodal, da se je veliko naučil, predvsem pa opazil, da se politiki radi igrajo v svojem peskovniku, kamor drugih zlepa ne pripustijo. O zbiranju podpisov in srečevanju z ljudmi pa je povedal: »Ko sem zbiral podpise, sem ugotovil, da ljudi sploh ni na cestah ob urah, ko so odprte upravne enote, tako da mi ni uspelo zbrati več kot 50 podpisov na dan. Torej bi za pet tisoč podpisov potreboval vsaj sto delovnih dni in ne 25, kolikor so jih predpisali za to opravilo v državnem zboru. Če imaš denar, si seveda lahko privoščiš stojnice in plačaš ljudi, ki to delajo, a to moraš prijaviti tri mesece prej – in to tudi nikjer ne piše. Čez svojo kampanjo sam tako dokaj kmalu naredil križ in se raje spet posvetil opravilom na svojem posestvu.« Pa ga je spet potegnilo zraven: »Kasneje sem se spoznal še z drugimi manj znanimi kandidati in ponudili so mi svoje zbrane podpise. No, na koncu jih je zmanjkalo le nekaj deset, a nič tragičnega. Sem pa vesel, saj sem spoznal, kako deluje sistem volitev in kako se streže tem stvarem. Politika me seveda še vedno zanima in vem, da se da veliko dobrega narediti.«
