Sledi vsem aktualnim dogodkom in se huduje nad Slovenci, češ da smo preveč sprti. »Čas je, da se nehamo deliti na naše in vaše, treba bo sesti za mizo in se dogovoriti, pomagati drug drugemu ter si prizadevati, da bomo s skupnimi močmi rešili državo iz krize.«
Z Julko se dobimo pred vaško kapelo na Ponikvah, kamor vsako nedeljo in ob praznikih hodi k maši. Nazadnje sva se srečali pred tremi leti, ko je praznovala stoti rojstni dan. Takrat mi je rekla, da je to njeno zadnje leto, in to je ponovila tudi letos. Julka je ostala enaka, v zadnjih treh letih se ni prav nič postarala. Strma cesta pod kapelo je poledenela, in ko jo sin Silvo vpraša, kje ima palico, samo zamahne z roko. »V avtu sem jo pustila, saj veste, da je ne potrebujem.« In se oprime vnukinje Renate, da skupaj sestopita, saj je polna energije in ji ne pade na pamet, da bi uporabila kakšno drugo pomoč.
Ne spomni se, kdaj je bila nazadnje prehlajena
Ko pripeljemo v zaselek Lapata, kjer Julka živi, je že ni nikjer več. V svojem stanovanju si je že slekla plašč in želela »ta kmašno« obleko zamenjati za tisto, ki jo nosi doma. Prosim jo, naj si še enkrat nadene plašč, da jo fotografiramo pred hišo. V hipu je oblečena in zunaj. Razveselimo jo s šopkom pomladanskega cvetja v živahnih barvah, ki jih ima najraje, vesela pa je tudi naše voščilnice. Kako pa kaj zdravje, povprašam. »Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje prehlajena,« mi odgovori. »Sem bila pa hudo bolna, ko sem bila mlajša. Kar trikrat so me operirali. Dvakrat žolčne kamne in na maternici.« Mene pa seveda zanima, kako ji uspe, da se ubrani vseh bacilov, ki v tem času prežijo na nas. »V stanovanju nikoli nimam pretoplo. Raje si oblečem volneno jopico za povrh. Vedno ko grem iz hiše, se oblečem in takoj, ko se vrnem, se slečem. Vsak dan po kosilu grem na sprehod. Doma se vedno jezijo name, če s seboj ne vzamem palice, pa jo takoj za ovinkom, ko me ne vidijo več, odložim. Zvečer, preden grem spat, prostor prezračim, okno pa pustim tudi ponoči rahlo priprto. Spalnica ni nikoli ogrevana, a tudi nikoli nisem imela prešite odeje. Pokrijem se z dvema ne preveč debelima odejama, pa še vedno mi je tako toplo, da mi stopala gledajo izpod odeje. Da bi si za v posteljo nadela kakšne nogavice, mi še na pamet ne pride,« pove in se prav hudomušno zasmeje. »Jem preprosto in zdravo hrano, med katero mora biti obvezno sadje. Še posebej všeč so mi grozdje, mandarine in kivi. Vsak dan pojem enega, veste, kivi je odličen za prebavo. Po kosilu spijem kavo, a tisto brez kofeina, saj so mi navadno po operaciji žolča odsvetovali. Pa je prav dobra, še bolj zdrava. Kadila nisem nikoli, tudi alkohol mi ne ustreza. Rada pa spijem skodelico bezgovega čaja, ki je zdravilen.«
Triindvajset let vdova, lani izgubila sestro
»Sestra Tilda pa ni držala obljube. Je že naredila seznam, koga vse bo povabila na svoj 100. rojstni dan, in obljubiti sem ji morala, da bom prišla tudi jaz, a je lani umrla. Letos, 1. marca, bi jih imela 100. Vse bolj se mi zdi, da tudi jaz nimam že toliko let, najbrž so se zmotili, ko so zapisovali moje rojstne podatke,« se pošali z nami in se ob tem prisrčno smeje. Vnukinja Renata je presenečena nad babičino sproščenostjo in dobro voljo. »Le kako ne bi bila, saj imam tako prijetne obiske. Veste, nič mi ne manjka, lepo skrbijo zame, le dolgčas mi je včasih. Moje generacije že dolgo ni več, najstarejša vaščanka v vasi pa je deset let mlajša.«
Življenje je bilo polno preizkušenj
Pri tako visoki starosti (Julka ima rojstni dan 11. februarja) ne moremo kar tako pozabiti na njeno preteklost. Očeta je izgubila dva meseca pred rojstvom, mamo pa so postavili pred dejstvo: poroči se z mlajšim bratom pokojnega moža, ki je takrat služil v Ameriki, ali pa vzemi svojih pet otrok in pojdi. Julkina družina se je tako povečala na vsega skupaj 11 otrok, dva med njimi sta umrla zelo zgodaj. Julka se je preživljala tako, da si je že kot dekle v Italiji kupila pletilni stroj in pletla. »Pletla sem nogavice, obleke, kombineže, jopice, rokavice, kape, celo žabe in dobro služila. Veste, kot otroci smo bili oblečeni le v platnene srajčke in brez spodnjega perila. Večkrat nas je zeblo in včasih sem se kar bala usesti na klop, ker sem vedela, kako me bo zmrazilo. Za v šolo sem obula čevlje od stare mame, popoldne pa je z istimi čevlji šel v šolo moj brat. Niti pomisliti si nismo upali, da bi imel vsak svoje čevlje. Poglejte, kako je pa danes, in prav jezi me, ko vidim, kako so otroci razvajeni. Ni čudno, da je z našo državo vse narobe. Red bi morali narediti že v šoli in otrokom dopovedati, kdo je kdo, ter postaviti pravila.«
