Vzgojiteljica in sekretarka Gibanja TRS Lara Valič (podpredsednica), prevajalka in vodja Festivala Pranger Urška P. Černe (predsednica), igralka in šansonjerka Lara Jankovič (podpredsednica) štejejo skupaj sto dvaindvajset let, toda za mlado gibanje TRS (Trajnostni razvoj Slovenije), ki bo oktobra dopolnilo dve leti, je to idealna starost. Ker premorejo hkrati strastno vizijo in nujno modrost za njeno udejanjanje, ker hlepijo po svobodi človeka in misli, a hkrati vedo, da brez trdne etične zavezanosti in najboljših zgledov v današnjem času ni poti k svobodi, in ker so še dovolj idealistične in otroško razigrane, da želijo premikati gore. Edino gibanje v Sloveniji, ki mu bo prihodnje leto krojil poti praktičen in žlahten troglavi in trisrčni ženski duh, napoveduje nadgradnjo prepoznavnih temeljev – ker zgled živijo same!
Katera je tista podobnost med vami, skupni imenovalec, ki vas je poleg poslušanja srca, zdrave pameti in razmišljanja pripeljala v TRS?
Lara J.: Že nekaj časa se ukvarjam in sodelujem s civilno družbo, medtem se je ustanovilo gibanje TRS zaradi potrebe po alternativi in zdravi prihodnosti. Spoznala sem jih na tiskovni konferenci, začutila zelo dobre vibracije, ker sem igralka, uporabljam tudi psihologijo, zato so mi zdijo energije ljudi zelo pomembne. Prepričali so me seveda tudi s programom, pa ljudje, Matjaž Hanžek, Dušan Plut, mladi ljudje, njihovi odgovori so me prepričali in iskrenost, ki so jo in jo še dokazujejo vedno znova. Manca Košir, ki se zdaj počasi umika, me je in nas je tiste, ki smo zelo simpatizirali, povabila bliže.
Lara, vi ste članica TRS tako rekoč od začetka.
Lara V.: Od začetka novembra 2011, od dne, ko je padla tretja volilna enota: kljub temu da je bilo stanje žalostno, so se ti ljudje držali zelo pokončno. Tam sem se počutila doma, to so ljudje, s katerimi lahko nadaljujem, kar sem želela narediti: to, da je treba nekaj spremeniti. Takrat sem že bila brez službe, dva meseca prej sem jo pustila, ker sem v sebi začutila vzgon za korak naprej kljub temu, da sta me doma starša zelo grajala, češ, zakaj pustiti službo v teh časih. Sestra Nina (igralka, ki jo gledamo v Moji Sloveniji, op.a.) mi je pa zelo stala ob strani, verjela je vame. In sem zelo vesela, da sem se tako odločila. Je pa res, da nimam otrok, če bi jih imela, bi težko pustila redno službo.
Urška: Tudi jaz sem izskočila iz nečesa podobnega, tega ne bi mogla storiti, če ne bi imela podpore v partnerju. In sem začela delati kot literarna prevajalka – iz srca!
Lara J.: Tudi jaz sem šla iz teatra, iz redne službe zaradi pristrigovanja umetniških peruti, na svobodo, in so mi tudi rekli, da sem čisto nora.
Je torej TRS gibanje rahlo norih, po svobodi in ustvarjanju hrepenečih žensk?
(Smeh vseh treh) Lara J.: Ja, žensk v iskanju svobode in polnega življenja.
Lara V.: Jaz sem zaposlena na TRS. Toda ko sem se pred dvema letoma odločila, da zapustim službo – pa sem v vrtcu neizmerno uživala, saj je otrok v meni intenzivno živel – sem svoje življenje prepustila neki drugi sili, z željo, da me zapelje na drugačno, mogoče pravo pot: verjela sem, da se bo obrestovalo. In se je! Pot me je zanesla k TRS, za kar sem neizmerno hvaležna prijatelju Anžetu. Od tistega prvega večera naprej sem verjela, da je TRS moja nova pot, po kateri bom polna zagona, adrenalina hodila in vtisnila svoje stopinje.
Urška: Malo si moraš tudi upati! Najprej je treba slišati glas v sebi in mu slediti. Jaz sem po stažu daleč najmlajša članica od prisotnih, sicer po letih najstarejša, h gibanju sem prišla pred tremi meseci, ko že ni bilo oportuno biti v TRS. Pred tem sem tiho simpatizirala, ker sem poznala Manco in na daleč spoštovala Hanžka, saj sem že na fakulteti vedela, kdo je, in tudi Dušana Pluta, ki ima izreden pozitiven žar. To so osebnosti. Sebe vidim kot tipično prebujenko, bila sem tudi med vstajniki v Mariboru, kjer sem, ob Bledu, odraščala, in kjer živim zdaj. Lani sva se s partnerjem preselila v Maribor, ne vedoč, kaj nama pripravlja usoda: občutek, da se svet da spremeniti na bolje. In ko pokliče Manca, gremo strumno naprej.
