Pod več kot dvesto skladb (Orion, Lastovke, Človek, ki ga ni, Če bi teden štel osem dni, Vila z Rimskega zidu) se je podpisal z ljubeznijo in s svojim znanjem v petinšestdesetih letih druženja z glasbo. Prvih petdeset dinarjev in pol klobase si je kot harmonikar zaslužil z večernim igranjem v triu (na kitaro je igral arhitekt Miha Pogačnik!) na prvi »tezgi« (»Znali smo pet pesmi, pa smo jih dvakrat ponovili!«) kot najstnik v gostilni Mrak, torej mnogo prej, kot je naredil vozniški izpit! Zaploskali mu bomo na jubilejnih koncertih junija in zaželeli vse najboljše 23. avgusta, ko bo stopil v deveto desetletje.
Osemdeset let lepega in uspešnega življenja se bo dopolnilo avgusta: je življenje res vrtiljak, kot poje ena od vaših zimzelenih pesmi?
Seveda je vrtiljak, sploh če imaš pregled čez osemdeset let. Čeprav so bili slabi časi, gledaš z nostalgijo na mladost. Živeli smo skromno, bili pa smo bolj zadovoljni, kot so mladi ljudje danes. Ko sem bil maturant, je oče od nekje privlekel staro ogrodje kolesa, ga dal prebarvati – in postal sem ponosen lastnik kar lepega bicikla.
To so bili časi optimizma.
Ja, sploh nismo razmišljali, da bi bilo lahko kako drugače. Prvi avtomobil sem si prislužil kot glasbenik: igrali smo na plesih in zaslužili kar nekaj denarja. Dinarje sem pretapljal v marke, in ko je bilo dovolj, sva šla z mlajšo sestro Katjo v München in izbrala zelo starega opla, stal je 1200 nemških mark. Rekli so, da naj se odpeljeva, pa sva rekla, da ne znava voziti! Trgovec nama ga je zapeljal na parkirišče pred železniško postajo, ker sem bil z Levčkom Ponikvarjem, kitaristom iz ansambla Avsenikov, dogovorjen, da bo on peljal avto v Ljubljano. S sestro sva se sprehajala po parkirišču in čakala Levčka, ko sva zagledala nemškega policista, da hodi okoli avtomobila in si nekaj zapisuje. Rekel nama je, da je avto napačno parkiran, da ga morava prestaviti, midva pa, da ne znava (smeh). Mislil je, da se delava norca – no, pa je prijazno sedel v avto in nama ga prestavil! Potem je pa prišel Levček in smo z avtomobilom prišli domov, v Slovenijo.
Pa izpit?
Katja ga je naredila prej kot jaz – sem bil lenoba. S tem avtomobilom, ki ga je takrat vozil Koko Jagodic, ker pač nisem imel izpita, smo šli na snemanje z ansamblom Sepe na slovenski radio v Trst, a nam je že na Vrhniki počila guma – no, do Trsta nam je počila še dvakrat! Flikali smo, gum sploh ni bilo, bile so čisto bulaste, vozili smo se nekaj ur in še danes ne vem, kako smo prišli do Trsta.
Je bilo to še v času, ko ste igrali vibrafon?
Denar za nakup vibrafona sem si prislužil, ko smo pol leta igrali po Franciji v ameriških vojaških bazah. To nam je urejal že pokojni prijatelj Miran Ogrizek, ki je bil takrat v Parizu – no, zanimiva zgodba. Bil je harmonikar pri Veselih beračih, igrali so v Ankaranu, pa je neke noči sedel v čolniček in odveslal v Trst, nakar je postal zelo uspešen poslovnež v tujini. Sicer pa sem nekaj časa igral harmoniko, nato klavir, ko pa sem kupoval vibrafon, me je lastnik tovarne v Londonu povabil na kosilo in silno spustil ceno, da sem si ga lahko kupil.
Vseeno so bili to zlati časi – bili so plesi, zaslužilo se je, glasba je odpirala meje in poti.
Zelo veliko smo potovali, pri nas je bila za glasbenike obljubljena dežela Maribor: igrali smo in se zjutraj vozili domov, v Ljubljano. Glasbeniki smo se družili, tudi družinsko, bili smo prijatelji, prirejali smo večerje, hodili smo na zabave, Majda in Mojmir sta bila velikokrat zelo dobra gostitelja, tudi Ati Soss. Zelo lepo življenje smo imeli, seveda tudi zato, ker smo bili mladi. A tudi ko so v Ljubljano prihajali tuji glasbeniki, džezerji, smo jih vedno zasebno peljali ven na večerjo, pa domov – zdi se mi, da danes tega ni več.
