Angela Kasner se je leta 1954 sicer rodila v zahodnonemškem Hamburgu, a le nekaj tednov po njenem rojstvu je oče, protestantski pastor, sprejel službo v Vzhodni Nemčiji in se z družino preselil na vzhod. Ko je diplomirala, se je mlada fizičarka zaposlila na vzhodnoberlinski akademiji znanosti. Tam je delala od leta 1978 do razpada Vzhodne Nemčije leta 1989.

Avtorja Prvega življenja Angele M., novinarja Ralf Georg Reuth in Günther Lachmann, skušata s knjigo zapolniti vrzeli, ki so jih pustile dosedanje biografije, sta rekla. In tole je stvar, ki ju najbolj muči: Angela je bila članica mladinske komunistične organizacije Freie Deutsche Jugend (FDJ), kar sploh ni skrivnost, tam je bila odgovorna za »agitiranje in propagando«, toda kaj je to v resnici pomenilo? Merklova je pojasnila, da je bila »odgovorna za kulturo«, da se je torej ukvarjala s tem, da je organizirala branja del sovjetskih avtorjev in kupovala vstopnice za kulturne prireditve, avtorja knjige pa sta trdno prepričana – o tem naj bi ju uverili dve priči, nekdanja kolega Merklove – da je počela temačne komunistične stvari, čeprav več kot 300 strani knjige ne pojasni natančno, kaj naj bi to bilo. »Ni toliko pomembno, da je bila sekretarka za agitiranje in propagando,« je pribil Lachmann, »pomembno je to, da je Merklova prikrivala stvari.«

Kaj naj bi torej še prikrivala svojim volivcem? Da je bila aktivna tudi v sindikalni organizaciji in v organizaciji nemško-sovjetskega prijateljstva pa da je menda nasprotovala združitvi obeh Nemčij, želela si je, da bi NDR postala neodvisna socialistična država, navajata avtorja. Kot smo rekli, temačne komunistične zarote, kamor pogledaš. Oh, pa ne le, da dobro govori rusko, tole je pravi greh: ruščine se je učila z veseljem! In na potovanju po Sovjetski zvezi si je na vsak način hotela ogledati Gori, Stalinov rojstni kraj.

Knjiga, ki je izšla le nekaj mesecev pred septembrskimi volitvami, na katerih se bo Merklova potegovala za tretji kanclerski mandat, je vzbudila precej vznemirjenja v nemških medijih, tuji pa so jo komaj opazili ali celo povsem prezrli. Vprašanje, ali je bila nemška kanclerka zagrizena komunistka ali pa je samo počela to, kar so pač počeli Vzhodni Nemci, da so lahko v miru živeli, se jim nekaj desetletij pozneje očitno ne zdi strahovito pomembno. 

Molk je zlato

 Kanclerka je zadevo sprejela zelo hladnokrvno. Ni se razburjala, ni se opravičevala, samo tole je rekla: »Politično sem se asimilirala. Če bi vedno povedala, kar mislim, bi bilo moje življenje hudo drugačno.« Nikoli nisem nič prikrivala, je še zatrdila, »vendar se lahko oprem le na svoj spomin. In če se bodo pojavila še kakšna razkritja iz preteklosti, s tem lahko živim.«

Že pred leti je rekla, da je funkcijo sekretarke prevzela zato, da bi lahko večkrat prišla iz hiše, doma je namreč imela (prvega) moža, ki se mu ni nikamor ljubilo. »Nič se ne spomnim, da bi kaj agitirala. Zadolžena sem bila za kulturo.« Če pa je kaj še nepojasnjeno, je to očitno le zato, ker je doslej niso znali prav vprašati: »Morda o kakšnih stvareh nisem govorila zato, ker me o njih ni nihče nič vprašal.«

V medijih se je ob Prvem življenju zakresalo nekaj mnenj in vnelo nekaj še kar zanimivih polemik, reakcija nemške javnosti je pa vsakemu pravemu Slovencu povsem nerazumljiva: nihče ni zatulil od groze, nihče ni zacepetal, naj (pri priči!) odstopi, nihče ni zahteval ustanovitve parlamentarne komisije, ki bi raziskala preteklost železne lady Evrope, kot ji pravijo nekateri.
Kakšni čudni ljudje.

Nemcev njena preteklost, naj bo divje rdeča ali samo blago rožnata, prav nič ne moti. Vse kaže, da bo mami Merkel, kot ji včasih pravijo, septembra dobila tretji mandat. Saj je že pred časom brez škode za svojo kariero in priljubljenost v nekem intervjuju priznala blago nostalgijo po vzhodnonemških časih: še vedno pere s tekočim detergentom, ki ga je uporabljala že v NDR, še vedno si pripravlja vzhodnonemško (a v izvirniku rusko) specialiteto, juho iz klobas, zelja in kislih kumaric, in še vedno se v supermarketu včasih ne more premagati in si dela nepotrebne zaloge. »Ne morem si kaj in kupim kakšno stvar samo zato, ker jo pač zagledam, čeprav je v resnici sploh ne potrebujem. To je globoko zakoreninjeno v meni, kajti v starih časih, ko je vladalo pomanjkanje, si pač vzel, kar si lahko dobil,« je razložila. Nemci ji niso zamerili. Brez težav so tudi preboleli lansko knjigo Gertrud Höhler Botra: kako Angela Merkel rekonstruira Nemčijo, v kateri enainsedemdesetletna avtorica, tudi krščanska demokratka, a ostra (in glasna) nasprotnica Merklove, kanclerko primerja z mafijsko botro in jo slika kot žensko verzijo Dona Corleoneja. Obtožuje jo, da vodi avtokratski režim, da je lačna moči, da postaja vedno bolj totalitarna in vse manj tolerantna do drugačnih mnenj. In tudi Höhlerjeva pravi, da Merklova »ne pove veliko« o svoji preteklost v Vzhodni Nemčiji. Njena najbolj revolucionarna izjava je bilo priznanje neki znanki: »To, kar mi je šlo v NDR najbolj na živce, je dejstvo, da tam nisem mogla kupiti spodobnega jogurta.« In tisti večer, ko je novembra 1989 padel Berlinski zid, pravi avtorica, je petintridesetletna Merklova »preživela v savni«. 

Strici so ji povedali

Oglasili so se nekateri, ki se strinjajo z avtorjema Prvega življenja Angele M., na primer bivši nemški minister za transport in nekdanji vzhodnonemški sodelavec Merklove Günther Krause, ta je rekel: »Pri agitiranju in propagandi si odgovoren za marksistično pranje možganov. To je bila njena naloga in to ni bilo 'delo v kulturi'. … In pri tej ženski me jezi to, da noče priznati, kako blizu režimu je bila v NDR. Kot znanstvenica ni bila nujno potrebna na akademiji znanosti, bila pa je koristna kot pastorjeva hči v marksistično-leninističnem smislu. In ona to zanika, a je resnica.«

Vendar je Krause v manjšini, večina komentatorjev, posebej če so tudi sami Vzhodni Nemci, opozarja, da so se v NDR mladi množično vključevali v FDJ in da je bilo v tisti državi preprosto najbolj zdravo biti tiho. Psiholog Tilman Allert je v članku pisal o »strateški neiskrenosti«, ki olajšuje preživetje. »Prikrivanje in prevara sta tradicionalni strategiji preživetja, ki so ju ljudje prisiljeni uporabljati v diktaturi,« pravi. Evropski poslanec Werner Schulz, tudi vzhodnjak, meni: »Po mojem je njena skrivnostnost dediščina NDR. Takrat si moral dobro premisliti, kaj boš rekel. … Še celo danes le redki vedo, kaj (Merklova) v resnici misli.«

Morda Lachmann in Reuth s knjigo težko prepričata tudi zato, ker Merklova nikoli ni bila članica komunistične stranke, kar govori v prid teoriji, da se je le prilagajala sistemu, ni pa se z njim nujno strinjala. In še nikoli je ni nihče obtožil, da je sodelovala z vzhodnonemško tajno policijo. Take obtožbe so pokopale že veliko karier.

Spieglov novinar Stefan Berg se je (tako kot mnogi drugi) spotaknil ob namigovanja v knjigi, da naj bi bila Merklova speči agent Sovjetske zveze: »Tisti, ki so živeli v NDR, se še spominjajo, da je jeseni 1989 vladal kaos, ko so se kariere končevale in so se začenjale nove – pogosto po naključju, nenamenoma, presenetljivo. Vendar pa je naključje sovražnik novinarjev, ki ju, prvič, sploh ni bilo zraven in ki, drugič, povsod vidita vohune in prikrite sile. Kadar ne najdeta nobenih sledi ali si sledi, ki sta jih našla, ne znata razložiti, to razumeta kot potrditev svoje teorije.«

Teorija, ki sicer ni nova in na katero Prvo življenje bolj namiguje, gre nekako takole: ko je leta 1989 Sovjetska zveza spoznala, da NDR ne bo obstala, so poslali dva agenta KGB, da bi mlado Angelo, ki je prvič pomočila prstke v politiko, usmerila proti nemškemu kanclerju Helmutu Kohlu.

Ah, strici, končno!

Strica iz ozadja sta bila Wolfgang Schnur, kratek čas vodja opozicijskega gibanja, ki mu je pripadala tudi Merklova, in Lothar de Maiziere, edini demokratično izvoljeni vzhodnonemški premier. Angela je postala varovanka izkušenega politika Kohla. Leta je samo opazovala in se učila. Spečo agentko, tako pravi teorija, so zbudili leta 2011 – takrat je Merklova ukinila nemški jedrski program in državo tako rekoč potisnila v naročje Rusiji, od katere je zdaj odvisna nemška preskrba z energijo.

Če bi bili Nemci Slovenci, bi jim bilo vse že zdavnaj jasno.