Vstal je, da bi se odpravil na nastop. Potem se mu je zavrtelo. Vseeno je vztrajal, misleč, da ni nič hudega – še nikoli v življenju ni bil bolan. Pozdravil je sostanovalca in za seboj zaprl vrata. Simbolično tudi vrata dotedanjega življenja. To je namreč zadnje, česar se šestindvajsetletni Jan Šilec spominja, preden ga je zagrnila tema. Šele dva tedna pozneje, ko se je prebudil iz kome, je izvedel, da ga je zadela možganska kap. Kap spoznanja, pravzaprav, saj je spremenila njega in njegove bližnje. Svojo izkušnjo je pred kratkim delil tudi z obiskovalci dogodka TEDxFDV na fakulteti za družbene vede.
Od dogodka je minilo leto in pol. »Eno mojih najpomembnejših spoznanj je, da vse ni tako grozno, kot je videti prvi trenutek, ko se negiben zbudiš iz kome in si z vseh strani priključen na naprave. Danes spet živim samostojno, potujem, delam, študiram,« pravi Jan, ki je med okrevanjem ves čas ohranjal pozitivno razmišljanje, temne misli pa že prve dni zatrl v kali.
Življenje se je ustavilo
Mladenič iz Šmarja pri Jelšah javnosti ni neznan; dvakrat smo ga spremljali v polfinalu šova Slovenija ima talent z dvema različnima skupinama; enkrat je nastopil z Oktetom 9, drugič z A-Kamelo. Nekdaj zagrizen športnik – dolga leta košarkar, od mladih nog je smučal, igral namizni tenis, pa še kakšen šport bi se našel – se je po gimnaziji z vsem srcem predal glasbi. Pomagal je ustanoviti dve vokalni skupini, in z drugo – Oktetom 9 – v kratkem času prepotoval dobršen del sveta. »Vseskozi sem bil v pogonu, nikoli se nisem umiril ali si vzel časa zase, vseskozi se mi je moralo kaj dogajati,« razmišlja. A to je za mladega fanta z ogromno volje, energije in ne nazadnje ljubezni do tistega, kar dela, razumljivo. Na prelomen dan je imel nastop na Popjazziadi. »Vstal sem, da bi se odpravil, ko se mi je zavrtelo,« se spominja. Ker pred tem še nikoli v življenju ni bil bolan, kaj šele da bi ga bolela glava, dogodku ni posvečal pretirane pozornosti in je začel iskati ključe. Še sreča, da jih ni našel takoj, ker če bi se odpravil prej, bi ga lahko doletelo kje na cesti. »Po pripovedovanju so me našli na stopnicah, ki gredo v garažo v kleti. Tam mi je očitno odpovedala desna stran in sem se sesedel. Z levo roko sem verjetno segel v desni žep in poklical svoja sostanovalca na pomoč. Videla sta, da je z mano zelo slabo. Bruhal sem, nisem mogel vstati. Takoj sta poklicala rešilca. Eden od njiju si me je naložil na rame in me odnesel pred blok, tam smo počakali rešilca. Prišel je neverjetno hitro.«
Imel je srečo v nesreči – ravno je bil v službi eden najbolj izkušenih nevrokirurgov dr. Mitja Benedičič, operacijska je bila soba prosta in rentgenska slika njegovih možganov je takoj pokazala mesto krvavitve. Z operacijo niso odlašali.
