Klavdija Kavčič iz Borovnice je po drugem porodu tehtala 131 kilogramov in previsoka teža ji je že načela zdravje. Voljo za hujšanje je zbrala pred sedmimi leti, ko je v prometni nesreči vsa družina odnesla celo kožo, takrat si je obljubila, da bo korenito spremenila življenje. Z veliko trdne volje, polovico manjšimi obroki, rednimi sprehodi in tekom ji je uspelo izgubiti 68 kilogramov. Pri tem ji je bila v veliko pomoč podpora bližnjih, še posebej moža, ki ji niti takrat, ko je bila najobilnejša, ni rekel žal besede.
»Kot otrok sem imela še normalno težo. V puberteti sem se začela rediti, debela pa še nisem bila. Okoli leta 2000, po prvem porodu, je moja telesna teža poskočila na 120 kilogramov. Po drugem porodu, leta 2002, sem imela že 131 kilogramov, in to pri višini 165 centimetrov, kar je bilo veliko preveč. Na povečanje teže je vplivalo več dejavnikov, osamosvojitev od družine, selitev, nosečnost in brezskrben porodniški dopust, ko sem zadovoljstvo našla v hrani. Nekaj je k temu prispevala tudi dednost, saj smo v družini vsi močnejše postave. Zaradi hitrega naraščanja teže sem postala okornejša. Namesto na sprehod sem šla raje s tablico čokolade na kavč, za večerjo pa sem si privoščila sendvič z majonezo,« pripoveduje Klavdija Kavčič.
Opešano zdravje
Prvič se je resneje soočila s presežkom kilogramov leta 2003, ko je imela enoletnega otroka na preiskavi zaradi alergije. »Takrat sem se v ambulanti po dolgem času stehtala v navzočnosti moža in tehtnica mi je pokazala 131 kilogramov. Prej sem si vseskozi dopovedovala, da ni tako hudo. Takrat me je tudi partner postavil na realna tla, vendar še nisem imela volje, da bi takoj začela hujšati. Do leta 2006 sem živela s takšno težo in bežala, saj nisem našla ne volje ne energije, da bi se začela boriti s svojimi razvadami.«
Vendar ji je debelost takrat že načela zdravje. »Imela sem težave z alergijsko astmo, povezano s previsoko težo. Hitro sem bila zadihana in utrujena, brez volje in energije. Moja samopodoba je bila zelo nizka. Velikokrat sem šla po trgovinah, da bi si kupila kakšno oblačilo, a mi je bilo zelo težko, saj so mi prodajalci že s pogledi sporočali, da nimajo konfekcijske številke zame. Uteho sem tako še naprej iskala v hrani, jedla sem neredno in preobilne obroke. Krog je bil zares začaran.«
Velika sprememba
Potem pa se ji je življenje popolnoma obrnilo na glavo. »Zgodilo se je 17. junija leta 2006, 40 kilometrov pred Orebičem, ko smo se z družino, možem in otrokoma, peljali na dopust. Vozili smo se vso noč, ob 7.35 zjutraj pa je mož zaspal za volanom. Zaradi prometne nesreče je bil naš avto popolnoma uničen, nam štirim pa ni bilo popolnoma nič, dobili nismo niti praske. Takrat sem se odločila, da moram pri 34 letih narediti korenito spremembo v svojem življenju. Dobila sem občutek, da je bila nesreča opozorilo. Zaobljubila sem se, da bom veliko več naredila zase, in to je bila velika prelomnica zame. Odločila sem se, da bom shujšala na normalno telesno težo.«
