Takrat so namreč napovedovalke imele drugačno vlogo, kot jo imajo danes. Poleg tega, da so vsaka na svoj način nagovarjale gledalce, ko so se pred vsako novo oddajo ali filmom pokazale na TV-zaslonu, so bile tudi ambasadorke mode. Metka je izstopala po svojih drznih frizurah, ekstravagantnem oblačenju in umetelno oblikovanih (zelo dolgih) nohtih.
Naredili bi ji precejšnjo krivico, če bi jo predstavili le skozi njeno zunanjost, saj je ženska z veliko talenti. Ko je prišla na televizijo, je ravno začenjala slikarsko in glasbeno pot. Njen profesor glasbe ji je prerokoval sijajno pevsko kariero, plesa se je učila pri profesorici Lojzki Žerdin, ki je svoje znanje prenašala tudi na študente akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Njen prvi nastop na televiziji je bil – plesni. »Plesala sem Palčico Hansa Christiana Andersena. Takoj sem se zagledala v kamere,« pravi.
V nedeljo, 17. julija 1966, ste prvič nastopili na televiziji, napovedali ste kmetijsko oddajo. Se spomnite tudi zadnjega nastopa?
Vem, da je bilo enkrat spomladi leta 1995, skoraj trideset let po prvem nastopu. Tega dne se morda bolj spominjam zato, ker sem samo jaz vedela, da je moj zadnji. Nikogar namreč nisem obvestila o svoji odločitvi. Že dlje sem namreč razmišljala o tem, da sem na televiziji dosegla vse, kar sem lahko, zato se mi je zdelo nesmiselno nadaljevati. Vedno pogosteje se mi je porajalo tudi vprašanje, kam je šlo moje delo, ali sploh kdo sliši, kaj govorim, ko pa imajo toliko povedati o mojih oblekah, uhanih in vsem drugem. Nekega dne me je prešinilo, da je čas za odhod.
Kakšen je bil vaš zadnji nastop?
Nič posebnega. Nobene nervoze nisem občutila. Odločila sem se, da se ne bom javno poslovila, sestavila sem le malce drugačno voščilo za lahko noč: »Želim vam lahko noč in želim vam tudi, da bi se zjutraj zbudili v pravih posteljah.« To je bil sicer moj zadnji nastop v vlogi televizijske napovedovalke, ne pa tudi moj zadnji na televiziji. Nadaljevala sem kot novinarka, še vedno sem delala tudi kot voditeljica na festivalih in kongresih.
Zakaj vas je televizija tako očarala?
Ker je fascinanten medij, zlasti če ga jemlješ resno, tako kot smo ga mi na začetku. Kamere so bile takrat ogromne, ko se ti je približala, si se počutil čisto majhnega. Takrat smo večino oddaj snemali v živo. Ko si nekaj povedal v kamero, je bilo to dokončno, ni bilo poti nazaj. Čudovit pa je bil tudi občutek, da si zraven pri nečem novem. Takrat je imelo malo ljudi doma televizor, zato je bilo gledanje televizije dogodek. Zelo dobro sem se zavedala, da vsak dan vstopam v dnevne sobe mnogih ljudi, zato sem skrbno pazila na svoj videz. Saj se tudi vi uredite, kadar greste kam na obisk, kajne?
Kako ste sploh zašli tja?
Nekega dne sem na radiu slišala glas takratne lepotice Kristine Remškar, ko je vabila na avdicijo za TV-napovedovalke. Zazdelo se mi je, da bi morda lahko ustrezala. Izprosila sem si izostanek na akademiji, si na glavo poveznila kvačkano kapo in tekla na avdicijo. Ko sem prišla v tretje nadstropje današnjega radia, je pred sobo za masko že stala skupina zelo lepih in urejenih deklet. Ko sem jih opazovala, sem se spraševala, ali sploh sodim mednje. Izbrali so me po dolgotrajnem testiranju.
Ste kdaj prešteli naslovnice revij, na katerih ste bili?
Bila sem na naslovnicah vseh takratnih revij. To so bile lepe naslovnice. Največkrat me je fotografiral Stane Jerko, saj sva se dobro ujela. Stane mi je videl v dušo. To je za dobro fotografijo zelo pomembno.
Se mogoče spominjate, kolikokrat ste bili na naslovnici revije Jana?
Mislim, da dvakrat ali trikrat.
Ena od naslovnic je bila za vas še posebej usodna?
Res je.
Zakaj?
Bila sem na naslovnici revije Tovariš. In to naslovnico je nekdo obesil na vrata enega od arhitekturnih birojev. Ko je arhitekt Blaž Vogelnik nekega dne prišel v ta biro in zagledal mojo fotografijo, je kolegom rekel: »Tale bo pa moja žena!« Kolegi so bruhnili v huronski smeh.
Niso se smejali prav dolgo. Kar hitro ste namreč postali njegova žena.
Mojo sliko je videl maja, novembra sva bila že poročena. Hitre odločitve so včasih dobre odločitve. Seveda pa mora biti prisotna tudi ljubezen.
Kaj počnete danes? Po končani karieri napovedovalke ste še precej let ostali v novinarskih vodah, najprej na televiziji, potem na radiu.
Že zadnjih deset let, ko sem delala kot televizijska napovedovalka, sem hkrati delala na radiu Kranj in radiu Tržič. Leto dni sem bila tudi urednica radia Zeleni val. Ko sem se poslovila od radia, sem sodelovala pri začetkih lokalne televizije Bled. Naredila sem programsko shemo, skupaj s sinovoma Tilnom in Jalnom, ki je oblikovalec, smo pripravili logotip televizije. Potem sem se od novinarstva poslovila in šla v poslovne vode. Danes delam v družinskem podjetju. Pri tem mi veliko pomagajo znanja, ki sem jih dobila na televiziji. Televizija mi je res dala veliko. Če bi postavila na tehtnico, koliko sem jaz dala televiziji in koliko ona meni, bi bila tehtnica kar uravnotežena.
Kaj pa lutke iz starih cunj? Jih še delate?
To je bila dolga leta moja strast, in pa slikanje na svilo. Poslikala sem veliko svilenih rut. Imam še eno strast, in sicer zbiram porcelan, predvsem skodelice in vrčke. Ko sem nekoč brskala po kosovnem odpadu v Piranu, sem našla prečudovito zbirko porcelana poljskih mojstrov.
Slišala sem, da ste začeli spet slikati?
Vsi ustvarjalci vedo, da ni vsak čas dober za ustvarjanje. Res je, začela sem slikati, vendar slik še ne boste videli.
