Notranji klic ji je odprl pot do govorice srca, na katero želi sedaj spomniti še druge, da bi lažje uresničili svoje sanje. Njena zgodba je zgodba z navdihom.
Čez sedem let v Tibet
Njene oči se svetijo, njen smeh je nalezljiv. Ni čudno, da je bil v otroštvu smeh njen najljubši zvok. Sedaj, pet let po tem, ko se je vrnila s poti, ki ji je spremenila življenje, je končno lahko spregovorila. »Pet let sem molčala. Niti fotografij nisem pokazala nikomur. Očitno je toliko časa trajalo, da sem sestavila mozaik, ki se je zgodil,« razmišlja Melita Zupančič, skoraj štiridesetletna Dolenjka. »Sedaj je prišel impulz, da o tem spregovorim, da navdahnem ljudi, da se lahko tudi v teh časih sledi temu, kar ti govori srce. In če ljudje slišimo srce, se odpirajo vsa vrata.«
Njeno potovanje ni bilo navadno potovanje v Tibet. Bilo je potovanje v njeno notranjost, na katerem so se ji odpirala nemogoča vrata. Zgodba se je začela tako, da je sedem let pred potjo sanjala, da mora v Tibet. »Leta 2000 sem imela sanje, v njih mi je glas zelo jasno rekel, pojdi v Tibet. Zbudila sem se in vedela, da moram res oditi tja. Pred tem nisem niti natančno vedela, kje na zemljevidu je. Slišala sem za dalajlamo, o Tibetu pa nisem imela pojma. Zame duhovnost ne obstaja, zame obstaja le življenje in to, kako globoko ga razumeš,« prizna. Vendar se še ni čutila zrelo, da bi zares odšla. Prepričana je, da je morala prej še veliko izkusiti.
A začnimo od začetka. O sebi pravi, da je bila svojeglav otrok. Uživala je v naravi in pisanju, to se je pokazalo tako, da je doma popisala vse knjige. Pri petih je hotela z mislimi prestaviti kup drv, v osnovni šoli ji je šel na živce hipnotizer, ker je ugotovila, da blefira. Srednja šola je bila zanjo težko obdobje, študij novinarstva je v njej spet prebudil strast do pisanja. Preizkusila se je kot turistična vodnica, pravo poklicno pot pa je našla šele v pedagogiki. Najprej je poučevala slovenščino, kasneje je bila organizatorka izobraževanja na Ljudski univerzi. Vse to pa je bila le priprava na službo v zaporu.
Vsi ljudje so v sebi dobri, tudi morilci
Skozi okno njenega doma se vidi zapor na Dobu. »Kot otroka me je vedno zanimalo, kaj se dogaja tam notri.« Ko so objavili razpis, da iščejo pedagoškega delavca, se je prijavila, a zgolj zaradi radovednosti. »Ko so me sprejeli, sem bila šokirana in sem potrebovala teden dni za razmislek. Odločila sem se, da grem. Razlog? Ker že vse od majhnega verjamem, da smo vsi ljudje v sebi dobri. Zapor je bil idealna priložnost, da to vedenje preverim v praksi.« Eno leto je delala na Dobu, nato pa bila povabljena, da na upravi zaporov kreira politiko izobraževanja in prostočasnih dejavnosti za zaprte osebe. »Priznam, v delu sem uživala. Toda po petih letih sem ugotovila, da se vse premika zelo počasi in da sem od tega izmučena.« Zapor je pač ena najmočnejših institucij. Kljub temu ji je uspelo v vse zapore pripeljati študijske krožke, program Most do izobrazbe, dostop do interneta za učne namene za zapornike. In dokazala si je, da so res vsi ljudje v globini dobri. »Verjamem, da tako kot ti ravnaš s človekom, tak se ti pokaže. Pri zapornikih nikoli nisem naletela na težave, ker sem verjela vanje. Ker sem bila do njih iskrena, so bili tudi oni taki do mene.«
Spomni se recimo 60-letnega moškega, ki je s sekiro odsekal ženi glavo. Na njeno vprašanje, ali mu je kaj žal, da je to naredil, je rekel, da ja, žal mu je, da tega ni storil prej, ker je prenašal 40 let nerganja. »Takrat sem spoznala, da ni na meni, da bi sodila. Vedno sta dve strani zgodbe. Ljudi moram sprejeti take, kot so.« To ji je kasneje, na poti, potrdil tudi ostareli preprodajalec mamil: »Čeprav sprva nisem hotela imeti stika z njim, mi je dal eno najpomembnejših lekcij. Rekel je, da naj hodim po svetu, opazujem in si govorim, da je O. K. Ni slabo, ni dobro, je le tako, kot je. V tem svetu smo na vse navajeni gledati z glavo, ki vedno ocenjuje, ali je nekaj dobro ali slabo. V prostoru srca pa je vse v redu. Življenje sprejemaš tako, kot je, in se nehaš upirati.«
