... imajo težave v službi, se počutijo žrtve … Včasih nas za vse življenje zaznamuje neljub dogodek ali pripomba nekoga v mladosti. Ivanović s coachingom, predvsem pa z metodo clearing ljudem pomaga, da se naučijo upravljati lastno življenje. »Cilj je biti zmagovalec današnjega časa, ne pa žrtev,« pravi.
Kako ste se srečali z metodo clearing?
Po duši sem raziskovalec. Tako sem prišel do metod, ki sem jih kasneje uporabljal, recimo transakcijske analize, Reichove psihoterapije ... Pri aikidu, ki me je navdušil že v študentskih letih in ga danes treniram, me je bolj kot borilni vidik zanimala filozofija, ki ga spremlja. Clearing združuje znanje Freuda, joge, zena, metod torej, preverjenih skozi mnoge generacije. Takšni sistemi so stabilnejši in varnejši. Pri novih metodah se hitro lahko pojavi fenomen trenutne mode. Ko sem pred tremi desetletji odkril clearing, sem bil presenečen nad lastnimi doživetji. Prepričala so me, da je to dobra stvar, ki jo moram deliti z drugimi.
Je v nekdanji Jugoslaviji bilo zanimanje za kaj takega?
S skupino prijateljev sem leta 1983 v Zaječarju ustanovil Društvo za psihofizično rekreacijo, takšno naivno ime je namreč šlo skozi pri državnih institucijah in smo ga lahko registrirali. Člane smo imeli iz vse Jugoslavije. Naredili smo legalni okvir in to je bila prva psihoterapevtska organizacija pri nas. Uvozili smo razne metode z zahoda in jih testirali. Naši programi so bili dobro obiskani. Ko so se začeli nemiri, pa sem odšel v tujino in se vrnil šele leta 2005.
Ljudem pomagate predvsem »čistiti vzorce iz preteklosti«. Mnogi se razvijejo v otroštvu, pravite. Kako?
Prvi stres je že rojstvo – iz toplega zavetja pridemo v svet, kjer nam režejo popkovnico. Naša glava je nerazvita, poskušamo razumeti, kaj se dogaja okrog nas, in marsikaj si narobe predstavljamo. Na primer, dojenček nima občutka za čas. Nam se zdi pet minut malo, otročičku, ki čaka mamico, pa se zdi cela večnost. Lahko dobi vtis: Zapuščen sem, vsem je vseeno zame. Ali, recimo, oče, od katerega je odvisna usoda družine, kara otročka, ko ga denimo uči, kako naj gre na stranišče. Otrok ne ve, da je oče povzdignil glas, ker je pod stresom zaradi težav s šefom ali mu celo grozi, da bo izgubil službo. On bo zaključil: Z mano nekaj ni v redu. Na ta način pogosto pridemo do napačnih zaključkov, ti postanejo del nas in začnemo tako delovati. V prvih nekaj letih kar vpijamo informacije, kasneje pa začnemo po tem scenariju živeti. Delati pri sebi simbolično pomeni vzeti baterijo in osvetliti ta področja, ozavestiti, kaj je bilo narobe, in začeti to popravljati. Tako si vračamo svobodo, ne odločamo se več avtomatično, na podlagi travm iz preteklosti.
Nekatere vzorce pa prinesemo s seboj na svet?
To ni nič novega, smo izdelek svojih družin. Nekateri vzorci se prenašajo iz generacije v generacijo. Naša naloga jih je prepoznati in ozavestiti, potem vzorec ne deluje več avtomatično. V trenutku, ko zavest nekaj osvetli, se črna sila izgubi, privlačnost popusti. Nismo več roboti in imamo možnost izbire, ali neko navado želimo obdržati ali spremeniti. Če se jo odločimo spremeniti, nas lahko še nekaj časa muči, sčasoma pa jo presežemo. S tem si dvigujemo zavest. Kadar nam nekaj postane jasno, imamo možnost izbirati. V trenutku, ko se odločimo, se vse spremeni. A ena od težav je, da se ljudje ne odločajo. Včasih je tudi slaba odločitev boljša kot nobena.
