Božanska luč na koncu predora, srečanje z ljubljenimi že umrlimi osebami, bliskovit pregled vsega življenja – je le nekaj doživetij, ki pogosto spremljajo izkušnje bližnje smrti. Eden najpomembnejših raziskovalcev tega fenomena je gotovo dr. Raymond Moody, zdravnik in psiholog, ki je s svojo prvo knjigo Življenje po življenju, izdano pred skoraj štirimi desetletji, podrl mnogo tabujev. Njegove knjige so uspešnice in v pomoč mnogim. Obsmrtne izkušnje nam spremenijo pogled na življenje, na naše telo, spremeni pa se tudi naš pogled na smrt. »Bistvo življenja je, da se naučimo ljubiti,« izkušnje mnogih povzema Moody, ki bo oktobra obiskal Slovenijo.
Kdaj ste se prvič srečali z obsmrtnimi izkušnjami?
O obsmrtnih izkušnjah sem bral v Platonovi Republiki leta 1962 na univerzi v Virginiji, kjer sem študiral filozofijo. Več antičnih grških filozofov je proučevalo poročila ljudi, ki so domnevno umrli, nato pa pripovedovali zgodbe o svetu, kakršen vlada v življenju po smrti. Takrat sem začel o tem razmišljati kot o resnem filozofskem vprašanju. Prej sem pač mislil, da se po smrti nehamo zavedati, vendar pa je Platonova razlaga, da je življenje po smrti najpomembnejše vprašanje obstoja, naredila name velik vtis. Tri leta pozneje sem spoznal dr. Georgea Ritchieja, profesorja psihiatrije na tamkajšnji medicinski fakulteti, ki je nekaj let pred tem zbolel za pljučnico in imel izkušnjo bližine smrti, ko so ga razglasili za mrtvega. Dr. Ritchie je bil nadvse ugleden gospod, prepričan, da je bilo njegovo doživetje resnična vizija življenja po smrti. Odtlej sem se pogovarjal že z več tisoč ljudmi z vsega sveta, ki so skoraj umrli in preživeli, da bi nam povedali, kako živo so doživeli bližino smrti. O podobnih doživetjih se je s pacienti pogovarjalo tudi veliko drugih zdravnikov iz Evrope, Severne in Južne Amerike ter Azije. Ugotovili smo, da so doživetja bližine smrti podobna po vsem svetu.
Zakaj vas je ta tematika tako pritegnila, da ste jo začeli podrobneje raziskovati?
Izkušnje bližine smrti sem začel proučevati, že preden sem se vpisal na medicinsko fakulteto. Sam pojav me je zanimal, ker je odigral tako pomembno vlogo tako v zahodni misli, pri antičnih grških filozofih, kot so Heraklit, Parmenid, Empedekles, Platon in Demokrit. Takoj ko sem okoli leta 1971 začel predavati o tem, sem opazil, da so izkušnje bližine smrti v močno uteho ljudem, ki žalujejo za pokojnikom, ki jim je bil drag. Izkušnje pa zelo navdihujejo tudi žive ljudi, ker prinašajo upanje, da obstaja življenje po smrti.
Pravijo vam oče obsmrtnih izkušenj. O njih danes govori veliko več ljudi kot leta 1975, ko ste izdali knjigo Življenje po življenju. Kako so jo ljudje sprejeli?
Ko sem leta 1974 hodil na medicinsko fakulteto, sem se pogovarjal z veliko pacienti o njihovih izkušnjah bližine smrti. Nastala je knjiga Življenje po življenju in nepričakovano postala svetovna uspešnica. Omenili ste, da mi pravijo oče obsmrtnih izkušenj, kar zelo rad slišim. Vendar mislim, da so očetje obsmrtnih izkušenj antični filozofi, predvsem Platon, saj je prav on prvi pisal o tem pojavu in racionalno razpravljal o tem, kako bi bil lahko pomemben za tančico skrivnosti, ki ovija življenje po smrti. Ko je knjiga izšla, mi je veliko zdravnikov v pismih opisovalo podobne izkušnje, ki so jih slišali od svojih pacientov. Napredek na področju kardiopulmonalnega oživljanja leta 1975 je povzročil, da se je veliko ljudi znašlo na robu smrti in preživelo, zato nam je bilo na voljo veliko zgodb o izkušnjah z bližnjo smrtjo, ki smo jih lahko proučevali. Opise v knjigi so hitro potrdili tudi drugi zdravniki in psihologi, zato je bila knjiga že od samega začetka zelo lepo sprejeta.
