Nekaj dni, preden se je odpravila na svetovne igre v kolumbijski Cali, so ji postavili diagnozo – rak na dojki, ki je zajel bezgavke. Levinja, borka in dekle dobre volje ni odnehala. Odpravila se je med svetovno športno elito, dobila srebrno medaljo in uresničila svoje sanje. Zdaj se je za leto in pol že poslovila od športa ter se pogumno odpravlja na drugo bojišče, na operacijo in v boj za življenje.
Z Lucijo sem se pogovarjala nekaj ur po zdravniškem konziliju, na katerem so se dogovorili, da ji bodo amputirali obe dojki. Rak je samo na eni, a se je odločila za obojestransko amputacijo, ker so ugotovili, da ima gensko podedovano predispozicijo za to bolezen. Bolezen je namreč prisotna v družini.
Lucija svoje bolezni ne namerava skrivati, ravno nasprotno, svoj boj hoče posvetiti ozaveščanju o raku pri mladih in tistim, ki morda nimajo borbenosti, ki jo je njej privzgojil šport, dati poguma za boj.
Stara je šele petindvajset let. Če te vrstice berete v torek, 20. avgusta, dvignite poln kozarec in nazdravite na četrt stoletja Lucijinega življenja. Nazdravite na njene uspehe in na njene medalje, najbolj pa na njen pogum, da nam je v tem trenutku odprla svoje srce. Iz te zgodbe boste namreč izvedeli, da ta izvrstna športnica ni samo levinja in neizprosna borka, temveč da je bila prav tako prestrašena in šibka, kot smo mi vsi, in da se je tudi njej v trenutku, ko je zvedela za diagnozo, sesul svet. Ves svet!
Sredi treninga 9. junija je zazvonil telefon. Mama jo je vznemirjeno vprašala, kdaj namerava priti na obisk, poudarila je, da bi jo rada videla, se z njo pogovarjala, da je treba narediti nekaj dodatnih pregledov … Luciji se je to zdelo čudno in hitro, zelo hitro se ji je posvetilo – povedali so ji diagnozo!
»Mama, povej, takoj vse povej in nič ne skrivaj,« ji je zabičala.
»Da, otrok moj, imaš tisto, česar si se najbolj bala, rak je,« je na koncu mati izustila besede, ki jih svojemu otroku ne bi radi izrekli nobeni starši.
»Mama, pridi me objet,« je bilo edino, kar je odgovorila.
Dnevi jeze in žalosti. Lucija je bila v veliki dvorani sama, kot je bila pogosto na treningih, a ta prostor so vedno izpolnjevali samo sanje, načrti in sreča. Zdaj je v njem odmeval njen jok in prevzel jo je nenaden brezup. »RAK!« je s strahom udarjalo v njenem srcu in zdelo se ji je, da njegovo bitje bobni po vsej dvorani.
Čez nekaj časa se je malo umirila in potem ugotovila, da je dobro, da je novico sprejela v okolju, ki ji je vedno dajalo občutek varnosti, in da je dobro, da je v dvorani popolnoma sama.
In ves naslednji teden je Lucija hotela biti sama, obiskala ni niti staršev.