Darovanje krvi je zelo plemenito, pa vendar preprosto dejanje za tistega, ki jo daruje, in neizmerno, nesebično darilo za tistega, ki jo prejme. Kri je nekaj najdragocenejšega, kar lahko podarimo sočloveku. S tem mu ponudimo novo možnost za preživetje, ko mu je pot prekrižala težka nesreča, huda bolezen ali pa zaplet med porodom. V telesu odraslega človeka je od pet do šest litrov krvi. Izolčanka Laura Tončetič je je doslej podarila vsaj nekajkrat toliko, kolikor se je pretaka v njenih žilah. Kri je darovala že 120-krat in postala rekorderka v najplemenitejši obliki solidarnosti v Sloveniji.
Bil je lep sončen dan in Laura Tončetič se je tako kot že ničkolikokrat dotlej odpravila v Center za transfuzijsko dejavnost Izola. Ampak 12. julij zanjo in za delavce izolskega transfuzijskega centra ni bil običajen dan, saj je 63-letna upokojenka takrat kri darovala že stodvajsetič. »Že od nekdaj je bil moj cilj v življenju pomagati drugim, saj sta kri darovala tudi moja mama in oče.« Prvič je dragoceno tekočino podarila pri 18 letih. »To počnem že 45 let, redno, vsake štiri mesece. No, nekoč so bili pogoji drugačni in je moralo miniti med enim in drugim odvzemom pol leta, na srečo pa so to pravilo spremenili. Imam krvno skupino 0 Rh D-pozitivno. Spomnim se, da mi je zdravnica enkrat rekla, dobro, da ste prišli, imamo ravno porodnico, ki potrebuje kri. Ne morem vam opisati, kako sem bila srečna. Če bi zadela na loteriji, ne bi bila tako vesela!«
Zdrav slog življenja. Vse življenje se je ukvarjala s športom. Pravi, da je že kot otrok z bratom rada igrala nogomet, pri srcu ji je bila tudi odbojka, s sestro pa sta tri leta veslali. A njena največja ljubezen je bil rokomet, trenirala ga je več let, vse dokler si ni poškodovala kolena. »Še danes živim zdravo in zelo pazim, kaj jem. Veste, hrana je zelo pomembna. Zjutraj si zmiksam sadje, zelo rada imam zelenjavne juhe. Zdaj z vami pijem kavico, ampak to zelo redko počnem (smeh). Kave skorajda ne pijem, alkohola nikoli.« Laura veliko hodi, in čeprav je Primorka, je morje ne pritegne. »Zadnja tri leta sem bila v morju le z nogami, kopanje me ne vleče več. Ko sem bila še otrok, smo vse dneve preživeli na morju, zdaj pa me moti gneča. Najraje sem kje na samem, v miru in razmišljam.« Simpatična Izolčanka je po osemletki naredila šiviljsko šolo, a je to delo ni preveč veselilo in je raje kot za šivalni stroj šla delat v tovarno. Kmalu je napredovala in ob delu končala še ekonomsko šolo. Družine si ni nikoli ustvarila, pravi, da so njeni otroci njeni nečaki in ji pomenijo vse.
