Znan je po tem, da se od doma nikoli ne odpravi brez dežnika. Zdajšnji je velik in lepe rdeče barve, ni pa nujno, da je vedno rdeč. Dežnik ni vedno isti, saj jih, kot vsi, tudi kje pozabi. Marela, kot mu reče, je njegov zaščitni znak, tako kot je Vidov zaščitni znak njegova brada. Je velik ljubitelj in poznavalec zgodovine, zanima ga tudi problematika varstva voda, hoja pa je zanj nekaj takega, kot je za druge smrtnike dihanje. Če je treba, se od doma odpravi peš tudi v Rim. Mladina bi o Vidu rekla, da je – kul tip. In nič se ne bi zmotili.
Najprej, zakaj vedno dežnik, četudi sije sonce? »Ja, pretežno zaradi dežja. Včasih sem odhajal od doma tudi za več kot en dan, in vreme se lahko spremeni, a ne?« je logičen odgovor na ne najbolj pametno vprašanje. Takoj mi postane jasno, da imam pred seboj iskrivega in duhovitega sogovornika. »Pa tudi sadje imam rad. Žal na svojih poteh s seboj ne morem tovoriti gajbice, polne sadja, si ga pa zato natočim v prisrčnico. In kadar grem od doma, vedno potegnem en šluk tekočega sadja. Zaradi zdravja.« Ob njegovi razlagi se zasmejem, on pa: »Nič se ne smejte, mislim zelo resno. Že od leta 1968 nisem bil pri zdravniku zaradi prehlada. En šluk pred potjo!«
Brez vozniškega izpita. Vido Kregar je kljub temu, da ima nešteto obveznosti, brez vozniškega izpita. Pa ne zato, ker bi mu ga vzeli, temveč preprosto zato, ker ga nima. Kako pa opravi vse potrebne poti? »Hja, mene to, da nimam izpita za avto, prav nič ne moti. Če me drugi potrebujejo, mi organizirajo prevoz, če pa je zame nujno, si organiziram prevoz, vlak, avtobus ali pa grem peš. Tu ne vidim nobene težave,« je kratek in jedrnat. Sicer pa pravi, da nima skoraj nobenega izpita, tudi za jamarja ne, čeprav je predsednik Jamarske zveze Slovenije. »Sem pa vpisan na seznam tistih, ki imajo znanje za samostojno obiskovanje jam,« odgovori na moj začudeni pogled. »Pa da ne pozabim, imam tudi potrdilo, da znam splezati v helikopter in da sem se usposobljen peljati kot človek in ne kot tovor!« Ne uspe mi razvozlati, kaj naj bi to pomenilo, zato ne vem, ali je to šala ali pač resnica.
Multipraktik. Moj portretiranec je v življenju počel vse mogoče stvari. »Kakšnih sedem let sem bil po poklicu študent. Ja, iz tega časa pa imam kar nekaj uspešno opravljenih izpitov, vpisanih v indeks. Študiral sem fiziko, nato ekonomijo, pa geologijo, nazadnje pa sem šel še malo na filozofijo. Ampak od tam sem jo hitro spokal, saj me ni zanimalo, kaj je rekel Edi (Edvard Kardelj, op. p.), tja sem šel, ker sem mislil, da me bodo naučili misliti …« se spominja svojih študentskih dni. Njegovo študentsko pot je končno prekinil vojaški vpoklic. »Drugače pa sem v življenju počel vse mogoče: polagal pode, tri leta sem v Švici vrtnaril, 14 let pa sem bil knjigovodja v Iskri Commercu. Z nastankom nove države sem pa tudi jaz ustanovil svojo kamnoseško firmo, a je šla rakom žvižgat. Zatem sem se začel ukvarjati z restavriranjem starih peči. Na gradu Snežnik sem obnovil 21 peči!« je upravičeno ponosen. Ampak čisto malo, ne preveč.
