Vendar imajo plastični kirurgi veliko dela tudi z drugačnimi, zelo hudimi težavami: »popravki« po nesrečah, tudi po operacijah zaradi rakavih bolezni, po različnih poškodbah. Najboljše zgodbe pripovedujejo bolniki. Na primer tisti, ki so jim ohranili roko ali prišili obe nogi. O tem sva se ob kongresu plastičnih kirurgov, ki je bil nedavno v Ljubljani, pogovarjala s prof. dr. Urošem Ahčanom, dr. med., predstojnikom Kliničnega oddelka za plastično kirurgijo in zdravljenje opeklin v UKC Ljubljana.
Kje je ta čas slovenska plastična kirurgija? Se lahko meri z dosežki stroke v regiji in drugod po svetu?
Že od nekdaj kotira zelo visoko. Na srečo smo to raven lahko zadržali, medtem ko druge države v regiji niso imele te sreče. Zaradi vojne. Zdravniki so se umaknili v tujino in večina je tam tudi ostala, saj so jih prepoznali kot izredno kakovostne kadre in delavne ljudi. Nekoč pomembni centri, Zagreb, Beograd, Sarajevo, se na veselje vseh vračajo na prejšnjo raven. To je pomembno, saj ponuja zdravo tekmovalnost in sodelovanje. Tudi pri nas smo imeli pred več leti težavo, ko so sočasno odšli kar štirje sodelavci. Dovolj hitro smo se pomladili z zelo sposobnimi mladimi ljudmi in ti so zapolnili vrzel. To, da je slovenska plastična kirurgija na visoki ravni, potrjuje tudi udeležba najuglednejših strokovnjakov svetovnega merila, ki so prišli predavat na kongres, trije s klinike Mayo iz Rochestra v ZDA, dr. Ivica Dučić iz Washingtona, iz Georgetown University Hospital, je govoril o kirurškem zdravljenju glavobola (migren in glavobolov po poškodbi glave). Je eden redkih na svetu, ki opravlja tovrstne operacije. Z njimi je pomagal že več kot 2000 bolnikom. Predavatelji pa so prišli tudi iz znanih evropskih centrov: Barcelone, Genta, Münchna, Manchestra, Berna, zasebnih klinik iz Stockholma, Dubaja in od drugod.
Ime ameriškega kolega zveni domače. Je morda tudi on iz nekdanje Jugoslavije? Kakšna je pot do uspeha v ZDA?
Dr. Dučić je končal šolanje v Zagrebu, potem je odšel v Švico in zatem v ZDA ter tam naredil briljantno kariero. Postal je celo predsednik ameriškega združenja kirurgov za periferno živčevje. Seveda pa taki izjemni dosežki pomenijo delo od zgodnjega jutra do pozne noči. Del noči pa je namenjen še urejanju papirjev, pisanju predavanj in člankov. To velja za večino uspešnih kirurgov. V ZDA je glavna stimulacija spoštovanje pacientov in kolegov iz stroke, pa tudi finančni vidik, ki omogoča šolanje otrok v najboljših šolah in ustrezen status. Seveda pa sta glavno veselje do dela in zadovoljstvo ob pomoči sočloveku v težavah in skrbeh. Jasno, da je včasih težko, in pogosto se zdi, kot da se vrtiš v krogu, v hitrem vrtincu, ki ti nenehno jemlje moč in energijo. Tudi v ZDA se kirurgi v različnih obdobjih svoje strokovne poti pogosto sprašujejo, koliko časa bodo kos vsem nalogam in kakšna je cena norega tempa. Otroci so resda preskrbljeni z materialnimi dobrinami, pogrešajo pa vzgojo in nasvete očeta, ki ga večinoma ni. Veliko gre na račun družine. To usodo, žal, deli večina družin delu predanih, z delom zasvojenih kirurgov povsod po svetu.
Poškodbe, ki jih vi vidite, so včasih neopisljive.
Ljudje, ki pridejo k nam, imajo hude zdravstvene težave, so prestrašeni in od nas veliko pričakujejo. Pogosto smo zadnje upanje. To je dober občutek, saj se počutiš koristnega in opravljaš ustvarjalno delo. Res pa je tudi, da se po koncu dneva počutiš kot ožeta limona, ki je razdelila ves svoj sok in ji ostane le še nagubana lupina. Prideš domov, se zlekneš na kavč, strmiš v neznano in se počutiš praznega. To praznino gotovo čuti tudi družina. Cena uspeha je visoka in vedno pogosteje se tudi sam sprašujem, ali je to smiselno, kam to vodi, še zlasti ob porušenem vrednostnem sistemu, globalnem nezadovoljstvu in slovenski črnogledosti.
