Sodeloval je pri odmevni akciji Očistimo Slovenijo, ta se je razvila do neverjetnih razsežnosti, val občudovanja in pozornosti pa je požel s svojim prizadevanjem, da bi pomagal vipavskim kmetom prodati breskve, o čemer smo pisali tudi v Jani. Vsi Borutovi projekti imajo skupni imenovalec pomagati, vsak pa je le kamenček v mozaiku njegovega nadvse pestrega življenja.
Zdaj je nekakšen dom zanj stara tržnica Šiška v Ljubljani, kjer je dobila zatočišče skupina zanesenjakov z Borutom na čelu, ki si s prostovoljnim delom prizadeva, da bi bil svet lepši. Borut Jelić je deklica za vse in zato ga je sila težko ujeti. Zdaj na enem, čez čas na drugem koncu Ljubljane, okupiran s telefonskimi pogovori, branjem e-pošte, koordiniranjem, načrtovanjem in vedno poln idej. Človek se vpraša, od kod mu toliko energije, a mi takoj pojasni, da energija leži povsod naokoli, le dovoliti moramo, da vstopi in se pretaka skozi nas. Dobrotnik živi za druge in razdajanje je zanj smisel življenja. Ni mu škoda ne časa ne denarja, saj mu dobrodelnost daje tisto, česar z denarjem ni moč kupiti: nasmeh na licih ljudi, ki jih je spravil v dobro voljo.
Veliko ste v medijih, a o vas vemo sila malo. Kdo pravzaprav je Borut Jelić?
Čisto običajen človek, ki si želi, da bi zanamcem pustili lepše okolje, kot smo ga dobili. Prvi korak je bil narejen z akcijo Očistimo Slovenijo, ki vsako leto znova prispeva k temu, da je naša deželica na sončni strani Alp še lepša. Rojen Bežigrajčan, ki sem se veliko ukvarjal s športom. Igral sem tenis, badminton, skvoš, srfal, plaval, se potapljal. Kot otrok sem se zanimal za inovacije, marketing in lončarstvo, ki je še danes moj hobi, kadar mi čas dopušča. Obiskoval sem srednje strojno šolo, kasneje fakulteto za strojništvo, a je zaradi preobilice dela v očetovem podjetju nisem končal. Kasneje sem na Gea Collegeu pridobil znanja s področja marketinga. Zelo mlad sem postal oče hčerki Maši.
Ste ostali v očetovem podjetju?
Ne, šel sem svojo pot in svojim sanjam naproti. Že od nekdaj sta me zanimala prodaja in trženje, zato sem v več podjetjih delal v prodaji in marketingu, vse do leta 2005, ko se mi je rodil drugi sin Žan. Še prej se je rodil Luka, kasneje Nina. Takrat se je zgodila v mojem življenju prelomnica. Dal sem odpoved, obesil službo na klin in se zavestno odločil, da se posvetim družini.
Kar pustili ste službo? Kako lahko človek preživi brez rednih dohodkov?
Zelo preprosto, samo znajti se je treba. Sam sem kupoval delnice po vsem svetu, z njimi trgoval in toliko zaslužil, da smo z družino preskrbljeni. Prvih šest mesecev po tem ne bom nikoli pozabil. Preživeli smo jih v kampu v Premanturi pri Puli. Bil sem pravi vozičkar, s Financami ali knjigo v roki. Kvalitetno smo preživeli tisti čas in vsem nam je bilo lepo.
Pa je bilo to tisto, kar ste si želeli?
Če sem iskren, sem si želel nekaj eksotičnega, kar bi prinašalo denar. V moji glavi je tlela ideja o naselju 20 lesenih hiš na Kanarskih otokih, s surfom, kajtom in potapljaško šolo, a partnerica Mojca ni bila za to in obveljala je njena. Kljub temu je bila teh šest mesecev med nami odlična energija in nas osrečevala.
