Zakonski par Dunja in Jože Hudarin, ona nekaj čez šestdeset, on blizu sedemdesetih, sta bila še pred dvema letoma zadovoljen upokojenski par, ki živi polno življenje. Zaljubljenca v šport sta bila aktivna, igrala sta tenis, veliko sta hodila, na počitnice ali kar tako, ob koncu tedna, sta jo večkrat mahnila v Kranjsko Goro, saj jima je ponujala veliko možnosti za aktiven dopust in druženje s prijatelji, ki zakoncema pomeni zelo veliko. Vse do lepega sončnega dne, tako lepega, kot je lahko samo na Gorenjskem pod mogočnimi vršaci. Dunja in Jože sta počivala na vrtu počitniškega apartmaja. Jože je hotel vstati z ležalnika, pa ni šlo. Ni več čutil nog … Doživel je infarkt hrbtenjače. Od tistega lepega sončnega popoldneva je Jože invalid na vozičku. Marsikomu bi se zaradi tega podrl svet, ampak ne Jožetu in Dunji. Prodala sta vse, kar sta imela, in se preselila v dom za starejše. Tu nadaljujeta svoje polno življenje, čeprav drugače. Pravita, da sta zadovoljna.
Po spoznanju, da ne more vstati z ležalnika, se je vse dogajalo kot v filmu. Jožeta so odpeljali v bolnico na Jesenice, od tam pa s helikopterjem v Ljubljano, kjer ga je že čakala ekipa strokovnjakov. Po pregledu so ugotovili, da operacija ni možna. »Nihče mi sicer ni naravnost povedal, da ne bom nikoli več hodil, sem pa to lahko razbral med vrsticami iz pogovora z zdravniki,« se spominja usodnih dni Jože. Kako je to, da je Jože postal invalid, sprejela žena Dunja?
Prijatelje spoznaš v stiski. »Bila sem v popolnem šoku. Šok poskrbi za to, da v tistem hudem trenutku sploh lahko preživiš in začneš delovati. Vso svojo energijo usmeriš v reševanje problemov. Ni bilo časa za objokovanje, bila sem kot dobro podmazan stroj! Rinila sem samo naprej. Tudi prijatelji so takoj priskočili na pomoč. Veste, sicer sem imela vozniški izpit, vozila pa nisem 41 let! V apartmaju so ostale vse najine stvari in avto. Za vse so poskrbeli prijatelji, da sem jaz lahko ostala z Jožetom. Tudi drugače so nama stali med okrevanjem ves čas ob strani. Sploh ne vem, kaj bi brez njih. Takrat sem v polnosti doživela pregovor, da prijatelje spoznaš v nesreči. In midva sva bogato obdarjena z njimi,« je Dunja prijateljem hvaležna še danes. Sledil je mesec dni zdravljenja na nevrološki kliniki v Ljubljani.
V tej grozi se je zgodilo tudi nekaj lepega. »Moja postelja na nevrološki kliniki je bila postavljena tako, da sem večino časa gledal v steno z ogledalom. Čas je tekel počasi, po glavi se mi je podilo nešteto misli. Niso bile vedno najlepše. V ogledalu sem gledal zvonik cerkve sv. Petra, ki je v bližini nevrološke klinike. Ker nisem imel kaj početi, sem vzel kos papirja in začel risati, kar sem videl.« Jože nikoli prej ni nič narisal, ko je bil še v službi, je bil predstavnik za stike z javnostjo pri enem od podjetij za prodajo avtomobilov. Risal pa res ni nikoli. Ko je sin Blaž videl te risbe, ga je ves začuden nad njimi spodbujal, naj še več riše. »Bil sem popolnoma presenečen nad sabo. Imam namreč tudi parkinsonovo bolezen, za katero je značilno, da ne moreš potegniti dveh lepih, ravnih vzporednic. Eden od znakov te bolezni je tudi, da začneš pisati z veliko pisavo, ki postaja vse manjša. Jaz pa sem lahko potegnil dve lepi vzporednici! Bil sem presrečen, da lahko rišem. Kot da bi se mi odprl nov svet!« se spominja Jože.
Srečanje s kruto realnostjo. Z nevrološke klinike je Jože odšel v rehabilitacijski center Soča v Ljubljani. Tam je ostal na zdravljenju pet mesecev, naučil se je tudi vožnje z invalidskim vozičkom. V Soči se je udeležil enotedenske likovne delavnice pod vodstvom Vojka Gašperuta, priznanega slikarja z usti. »Ko je videl moje izdelke, je izrekel stavek, ki ga ne bom nikoli pozabil – ne odnehajte! In še danes nisem odnehal,« se po škratovsko nasmeje Jože.
