Napačna diagnoza in zdravljenje z antibiotiki nekaj let pozneje sta sprožila pravo kalvarijo. Danes devetinštiridesetletna učiteljica na eni od ljubljanskih osnovnih šol je šele pred trinajstimi leti, ko je bolezen naredila že precej škode v njenem telesu, končno izvedela, da je vzrok vseh njenih težav alergija na gluten. Celiakija, ki prizadene odstotek prebivalstva, zahteva strogo brezglutensko dieto. Ker pa še vedno veliko bolnikov tava v temi in dela napake pri prehrani, je napisala knjigo s številnimi koristnimi napotki in več kot sto lastnimi recepti.
V otroštvu je bila kar naprej bolna. »Veliko časa sem preživela v bolnišnicah, prebolevala pljučnice, vse otroške bolezni so se mi še enkrat ponovile, imela sem tudi do osem angin letno, vseskozi me je peklo grlo,« se spominja. Poleg tega je bila neprestano utrujena, pogosto sta jo bolela glava in trebuh. Še posebej hudo je bilo, kadar je jedla v restavracijah, najtežje pa, kadar je pri noni pojedla veliko svežega kruha iz krušne peči. »Tam sem bila kar naprej na stranišču, starši so za to krivili kapnico, vodovoda takrat še ni bilo.«
Pekel v nosečnosti. Ko je prvič zanosila, so se težave začele stopnjevati. »Zatekala sem, roke so mi hromele, primanjkovalo mi je kalcija, bila sem slabokrvna, imela povišan sladkor. Nekega jutra, mesec in pol pred porodom, sem se zbudila v joku. Moji prsti so bili kot oleseneli, popolnoma negibljivi, povsem zatekli.« Zato so jo do poroda zadržali v bolnišnici. Ker pa je začela zatekati po vsem telesu, so ji predčasno sprožili porod. Tretji dan po njem so ji odpovedale ledvice. »K sreči se je vse dobro končalo in nisem potrebovala dialize.« Toda sklepe je imela še dolgo zatekle. »Še tri mesece po porodu zaradi tega nisem mogla sama skopati svoje hčerke. V dveh, treh letih sem se nekako spravila k sebi.« Ker se je počutila za malenkost bolje, sta se z možem odločila še za enega dojenčka; dve leti je trajalo, da je ponovno zanosila. »Neplodnost ali spontani splavi so precej pogosti pri celiakiji,« poudarja. Druga nosečnost je bila še težja. »Na koncu mi je voda zalila vse notranje organe, tako da mi niso mogli dati niti narkoze za carski rez in sem rodila po naravni poti. Porodne bolečine niso bile nič v primerjavi z bolečinami v mojih sklepih.« Tudi drugo hčerko je rodila predčasno. »Takrat je bil dežuren dr. Dintinjana in ta me je prvi opozoril, da moje težave niso posledica nosečnosti, temveč neke druge bolezni.«
Končno diagnoza. Ko je bile njena druga hčerka stara dve leti in pol, je bila že pravi tabletoman. Zjutraj, opoldne in zvečer je vzela po dva aspirina, da se je prebila čez dan. »Bila sem napihnjena, tudi do petnajstkrat dnevno sem morala na stranišče.« Na prvi gastroskopiji je zdravnik dejal, da je za njene težave kriva bakterija helikobakter, in ji predpisal antibiotike. »Takrat se je moja kalvarija šele začela,« pravi. »Shujšala sem za sedemnajst kilogramov, padala v nezavest, nenehno mi je bilo slabo, bolela me je glava. Nekega dne sem pripeljala hčeri iz vrtca, tudi toliko energije nisem imela, da bi ju v avtu odpela. Legla sem v travo in si želela samo spati, povsem vseeno mi je bilo, kaj se dogaja okoli mene. Imela sem 42 kilogramov in bila sem povsem brez energije. A kadarkoli pogledam nazaj, nikoli nisem zares izgubila volje, vedno sem upala, da bo bolje.« Toda tisti trenutek je bil prelomen. Vedela je, da bo morala najti zdravnika, ki ji bo znal pomagati. »Hodila sem od poncija do pilata, hkrati pa sva z možem začela prebirati literaturo in vedno bolj ugotavljala, da so moje težave – glede na reakcije telesa – najverjetneje povezane s hrano, z glutenom. Šla sem na gastroskopijo k zasebni zdravnici, in ta je posumila, da imam celiakijo, a tudi druga biopsija tankega črevesja diagnoze ni potrdila. Vseeno pa mi je svetovala brezglutensko dieto. Kilogrami so še vedno kopneli, driske pa so se k sreči ustavile.« Povezala se je z društvom za celiakijo in tam so ji svetovali, na katerega zdravnika naj se obrne – ta je s tretjo biopsijo tankega črevesja diagnozo končno le potrdil!
