Veselila sem se obiska pri Nani Forte in Juretu Ivanušiču na Zaplani, a ne zato, ker veliko časa preživita v hiši, v kateri je živel Nanin oče Janez Drnovšek, niti zato, ker je Jure na Slovenski popevki dobil nagrado za interpretacijo, Nana pa javno pohvalo za aranžma njegove pesmi. Veselila sem se bližine njune ljubezni, miru, sožitja in povezanosti, harmonije, ki jo živita in žarita, in seveda sem se veselila srečanja z njunim drobižkom, osemnajstmesečno hčerkico Titino. Čudovita deklica je: vesela, radoživa, radovedna, zgovorna, odprta, ljubeča in zelo lepa v vseh pomenih. Le kako ne bi bila, ko pa sta Jure Ivanušič in Nana Forte prav takšna starša.
Po zadnji Slovenski popevki, nagradi za interpretacijo in pohvali za aranžma vaju prepoznavamo tudi kot avtorsko ustvarjalen par. Nana, pred dvema letoma ste mi rekli, da vas v pop ne vleče. Zakaj ste se odločili drugače?
Nana: Zdaj je prišla priložnost, Jure je potreboval aranžma za popevko in me je postavil pred dejstvo, da bom to naredila jaz. Zakaj bi ga naredil nekdo drug, če pa ima skladateljico doma, je rekel. In sem poskusila: bilo je zelo zanimivo delo, Jure mi je malo pomagal, ker je pisati za klasično glasbo vseeno drugače. Bil je nov izziv, in če bo treba, bom z njim nadaljevala.
Jure: Saj zdaj dela nekaj podobnega …
Nana: Ja, glasbo za otroško predstavo Pedenjped v Trstu: pišem songe, ki jih je treba tudi aranžirati.
Sta bila vesela nagrade, pohvale?
Nana: Ja …
Jure (pogleda Nano): Ti si tam zunaj doživela aplavz. Ko so jo izpostavili, pohvalili, so izvajalci, ki so še čakali na razglasitev rezultatov, takoj začeli ploskati. Seveda sem bil vesel denarne nagrade, ja, ravno na večerjo bom lahko peljal Nano (kisel nasmeh). Očitno živimo v takšnih časih, a je malo smešno, da zmagovalec festivala s tako dolgo tradicijo, torej avtorji in izvajalec, dobi tako nizko nagrado.
Zdi se, da vama vse teče: oba delata, oba sta uspešna, zadovoljna. Kako živita?
Jure: Ravno pri delu za popevko se mi je utrnilo, da lahko z Nano narediva skupaj še marsikaj pri kakšnem večjem projektu, recimo pri dramsko-glasbeni simbiozi. Tudi zdaj, ko dela Nana v Trstu, sem priskočil na pomoč z računalniškim delom. Dopolnjujeva se, prej nisva bila pozorna na to, da se da ob družinski simbiozi ustvarjati sožitje tudi na poslovnem področju. In pomembno je, da ne komplicirava.
Nana: Tudi jaz, odkar živim z Juretom, manj kompliciram – dobro vpliva name glede dela. Včasih sem imela kup nepotrebnih pomislekov in razmislekov, ki ustavljajo ustvarjalni proces kljub dobri ideji, in potem seveda traja in traja, da daš nekaj od sebe. Poskušam poslušati sebe, potem gre vse laže.
Verjetno se vama je življenje z rojstvom Titine spremenilo?
Nana: Ko sem spet začela delati, smo se morali na novo uskladiti: kadar imam projekte in sem pred njihovo oddajo, vskoči Jure, ki preživi takrat s Titino več časa, jo pelje ven, da lahko delam tudi popoldne. In seveda nasprotno. Pa babici tudi zelo pomagata.
Jure: Si pa zdaj, z izkušnjo družine, ne predstavljam več drugačnega življenja.
