In prav zaradi tega se zdi skorajda neverjetno, da je v zahodni civilizaciji smrt še vedno zelo velik tabu. Tema, o kateri se ne govori. Zadaj se verjetno skriva strah pred lastno smrtjo. Založba Primus je izdala knjigo 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo, avtorice Bronnie Ware, Avstralke, ki je dolga leta delala z umirajočimi. Piše o tem, kako so ji izkušnje umirajočih pomagale lepše živeti. V knjigi lahko preberemo pet najpogostejših obžalovanj, ki jih čutijo ljudje v odhajanju: želijo si, da bi bili zvesti sebi in ne bi vse življenje živeli samo za druge; želijo si, da ne bi toliko delali; želijo si, da bi imeli pogum izraziti svoja čustva; želijo si, da bi ostali v stiku s prijatelji; želijo si, da bi si dovolili biti srečnejši. V teh dneh, ko se spominjamo svojih dragih, ki jih ni več med nami, je to morda tema, o kateri se velja pogovarjati in premišljevati. Kakšno delo je pravzaprav spremljanje umirajočih? Je grozno ali je to samo naše prepričanje? O tem smo se pogovarjali z Martino Habič, ki že več kot 16 let spremlja ljudi, ki odhajajo, zadnjih nekaj let v hiši hospica v Ljubljani.
Martina Habič je bila presenečena nad povabilom na intervju, češ, saj ne počnem nič posebnega, pa tudi »kunštno« se ne znam pogovarjati, saj sem vse življenje delala kot frizerka, zdaj pa sem upokojena že sedem let. No, res pa je, da imam rada ljudi. Že vse življenje. Ta njena ljubezen do ljudi in njeno prostovoljno delo, spremljanje umirajočih, sta bila dovolj velik razlog, da smo se dobili v hospicu v Ljubljani, na tem skorajda svetem kraju, kjer se umirajoči poslavljajo obkroženi tudi s prostovoljci, ki jim velikokrat lajšajo zadnje dneve. Martina Habič o sebi pravi, da je preprost človek. Mi pa dodajamo – z velikim in ljubečim srcem.
Kakšni notranji nagibi so vas pripeljali do tega, da ste postali prostovoljka, spremljevalka umirajočih? Vas ni strah smrti?
Kje pa! Smrt sprejemam kot del življenja, ko pride tvoj čas, pač odideš. Izhajam iz velike kmečke družine, živela sem v hiši odprtih vrat. Pri nas so se zbirali vsi, tete, strici, pravzaprav vsa žlahta. Prihajali so tudi berači, vedeli so, da se bosta zanje vedno našla krožnik hrane in kozarec vina. Pri nas je bilo vedno zelo zanimivo, polna hiša odraslih, ki so se pogovarjali, otroci pa smo seveda na vso moč vlekli na ušesa. Tako sem vzljubila starejše ljudi. V življenje, kjer se odkrito govori o smrti, sem se že rodila, saj mi je še pred mojim rojstvom umrl bratec, star dve leti. Oče in mama sta žalovala vse življenje, mama je vedno govorila, da je vsak otrok poseben in enkraten, ne glede na to, koliko jih imaš, umrlega ni moč nadomestiti. Ta smrt je bila zame velika izkušnja in popotnica za življenje. Starša, ki sta imela zelo rada ljudi, sta mi to ljubezen predala, zlasti mama nam je vedno svetovala, naj imamo radi ljudi, naj bomo pošteni in odkriti. Očitno je njiva, kamor sta starša vsadila to sočutje do ljudi, obrodila sadove. Prvi človek, ki sem ga negovala in spremljala, je bila moja tašča, zanjo sem skrbela 25 let. Temelje mojemu prostovoljstvu pa sta zagotovo dala moja starša. Umrla sta tako, da sta se poslovila od vseh nas, mama nam je pred smrtjo dala še nekaj dragocenih nasvetov za življenje, oče pa je, na primer, še na smrtni postelji dajal mojemu bratu, ki je prevzel kmetijo, vinogradniške nasvete. Njuni nasveti za življenje so za nas vse še danes neprecenljivi.
Vprašanje smrti je skrajno odrinjeno iz zavesti modernega človeka. Smrt je za veliko večino grozljiva pošast, ki preganja evropsko kulturo in civilizacijo, je globoko zakoreninjen strah v nas. Ali morda zaradi takšnih prepričanj ljudje tudi težje umrejo?
Smrt je pri nas še vedno zelo velik tabu. Hvaležna sem, da v mojem okolju, kjer sem odraščala, ni bilo tako. Otroci smo imeli priložnost videti smrt, to je bil vedno velik vaški dogodek. Mrlič je nekaj časa ležal doma na parah in vsi smo se lahko poslovili od njega. Tako je smrt postala del našega življenja, ja, žalosten dogodek, ampak povsem življenjski. Sosedje smo si ob smrti pomagali med seboj, mrliča smo sami pripravili za pogreb. Meni se ne zdi nič tako zelo groznega mrtvega preobleči za zadnje slovo. Opažam, da se ljudje sploh ne pogovarjajo o smrti, ob teh pogovorih, če že pride do njih, se počutijo nelagodno in skušajo pogovor napeljati drugam. Zase vem, da znam »odpreti« vrata v te pogovore, imam moči in ušesa zanje, mislim, da imam za to posluh. Ogromno sem se naučila v hospicu. Bila sem udeleženka druge skupine tečaja za spremljanje umirajočih. Tu sem spoznala čudovite ljudi. Ljudje, ki ne spregovorijo odprto o smrti, ki se delajo, da ta ne obstaja, po navadi res težje umrejo. Tisti pa, ki se z njo »zbogajo«, jo sprejmejo, zato tudi laže in spokojnejše odidejo.
Tisti, ki so kdaj živeli v bližini smrti, pravijo, da šele ko v celoti dojamemo pomen smrti, lahko polno zaživimo. Kakšne so vaše izkušnje s tem?
To pa drži kot pribito! Meni so pri polnosti mojega življenja res pomagali »moji« umirajoči. Hkrati pa imam tudi sama izkušnjo bližine smrti, saj sem pred leti doživela hudo bolezen, raka na rodilih, za mano je 29 obsevanj. Ko sem izvedela za diagnozo, se je svet za trenutek ustavil – kaj pa zdaj? Strah me je popolnoma ohromil. Vendar samo do naslednjega dne, ko sem doživela nekakšen klik v glavi. Svojo bolezen sem sprejela kot dodaten blagoslov, in to je v resnici tudi bila. Na življenje sem začela gledati iz popolnoma drugačne perspektive. Pomembne so postale majhne stvari, za velike ni bilo več prostora v mojem življenju. Te »velike« stvari so večkrat samo proizvod človekovega ega, iskanje njegove potrditve. To me ne zanima več. Zanimajo me lep sončen dan, ki ga preživim dopoldne s prijateljicami na Golovcu, druženje z mojo družino in vloga babice devetih vnukov. Svet gledam z drugačnimi očmi in poslušam z drugačnimi ušesi. Moja osebna izkušnja mi je dala tudi veliko večje razumevanje do dela, ki ga opravljam kot prostovoljka. Marsikateri umirajoči se mi odpre, ko mu povem o svoji izkušnji. In takrat začnejo teči prave energije. Bližina smrti na neki način poživlja življenje!
