Enesa Mušića, gostinca iz Ljubljane, danes pozna vsa Slovenija. Vse se je začelo, ko je nekega dne zjutraj prišel v svojo gostilno in pomočniku v kuhinji rekel: »Pridi, bova nekaj naredila.« Na tablo pred vhodom v lokal sta napisala: »Vse ljudi v finančni stiski vljudno, brez zadržkov, vabimo na topel obrok v času malic!« ter dodala misel, ki je za Enesa že od nekdaj življenjsko vodilo: »Nekomu daš vse, mu pomeni malo. Mu ponudiš malo, mu pomeni veliko.«
Fotografija table pred vhodom v gostilno Ham Ham v Sostrem s povabilom, da vse ljudi v finančni stiski vljudno, brez zadržkov, vabijo na topel obrok v času malic, se je kmalu znašla na facebooku in Enes Mušić se je znašel v medijih. Skromen človek je, morda celo nekoliko sramežljiv. Nerad govori o svojih dobrih delih in sebi nasploh. Je oče dveh otrok, starih 19 in 17 let, in z družino že 20 let živi na Fužinah. V Slovenijo je, še otrok, s starši prišel iz Bosne. »Imel sem zelo lepo otroštvo, nič mi ni manjkalo, starša pa sta me tudi naučila, da je treba delati pošteno in veliko, če hočeš kaj doseči v življenju.« Že kot petnajstletni deček se je zaposlil v ljubljanskem hotelu Ilirija. Ob tem se je pridno učil in končal gostinsko šolo. Veliko je delal, po ves dan, še danes je tako, in tudi veliko ustvaril. »Vse, kar imam, sem sam ustvaril. Včasih imam občutek, da moja otroka mislita, da so vse dobrine samoumevne. S to akcijo želim tudi njima pokazati, da ni tako. Nekateri pač nimajo kaj jesti.«
Ljudje se sramujejo revščine. Že dan po tistem, ko se je Enesovo povabilo znašlo v medijih, je v gostilno stopil starejši možakar. Sključen in s povešenim pogledom. Naš sogovornik pravi, da je takoj vedel, da je prišel na brezplačen obrok. »Mislim, da je bilo meni veliko huje kot njemu. Bil je starejši možakar, star okrog 65 let. Opazil sem, da je v hudi zadregi, gledal je v tla, potem pa je le vprašal, ali drži to, kar piše na vhodu. Seveda drži, sem mu odgovoril. Posedli smo ga za mizo in mu postregli malico. Nič ni govoril. Veste, zaradi revščine so ljudje ponižani. Vzeto jim je dostojanstvo. Ko sem mu ob odhodu dal še vrečko sadja za domov, so se mu vlile solze in tudi sam sem jih komaj zadrževal,« izkušnjo opiše Enes. Šefovo dobrodelnost močno podpirajo tudi njegovi zaposleni. Natakarica Nataša Jurčec se spominja dogodka, ki je bil morda povod, da se je dobrodelna zgodba sploh začela. »Nekega dne je prišla k nam skupina delavcev. Vsi so naročali malice, pice in podobne tople obroke, med njimi pa je bil tudi starejši možakar in ta je v zadregi vprašal, koliko stane ocvrt krompirček. Za kaj več ni imel denarja. Tako se mi je zasmilil, da sem odšla v kuhinjo in se zjokala. Takrat je šef rekel, odnesi mu cel obrok, jaz bom plačal.« Enes se spominja, da je takrat moral najprej pomiriti Natašo, saj se ji solze kar niso hotele ustaviti, nato pa še možakarja, ki mu je bilo nerodno sprejeti brezplačno malico. »Komaj sem ga prepričal, saj je bil njegov ponos močnejši od lakote. Nerodno mu je bilo pred kolegi, pa smo mu rekli, nikar.«
Zgarani in brez denarja. »Veste, veliko delavcev prihaja k nam na malico, nekateri so zgarani. Vidi se, da delajo po cele dneve in nimajo denarja za hrano. Verjetno pošiljajo ves zaslužek družinam v Bosno, sami pa živijo brez vsega. Odkar se je ta naša tabla pojavila v medijih, ljudje kar prihajajo in prihajajo. Običajno pride oče ali mati, hrano zapakiramo in jo odnese domov, verjetno otrokom. Ne sprašujemo, saj jih ne želimo spraviti v zadrego,« nam zaupa Nataša.
