Njeni« otroci so zbrali ogromno semenskega materiala, ga posadili, se učili vrtnarjenja in použili marsikaj dobrega izpod svojih rok, ko o tem še nihče ni pisal ali govoril. A je zaslužna še za veliko čudovitih reči, ki jih predaja vzgojiteljicam. Njena sporočila ostajajo zapisana v knjigah in srcih najmlajših.
»Hvaležna sem, da sem dovolj zgodaj ugotovila, da želim postati vzgojiteljica. In da osebno doživljam vlogo mame, babice, prijateljice, sodelavke, partnerke. Vse v življenju se mi zdi pomembno, saj smo celostna bitja in bližina ljudi je zame kot hrana,« je začela svojo pripoved. »Čeprav v vrtec vključimo le otroke, se zavedamo celovitosti družine. Vrtec je center predšolske vzgoje v nekem kraju in ima velik vpliv v okolju. Vsak otrok ima starše, in če prištejemo še stare starše, ki so z otrokom povezani, ugotovimo, da pomembno vplivamo na ozaveščanje o okolju in trajnostnem razvoju kraja.« Gospa Ivana Leskovar verjame, da so v življenju dragocene kakršnekoli izkušnje, ker brusijo in sooblikujejo. Blizu ji je tudi misel: »Drugemu ne naredi tega, česar ne želiš, da bi naredili tebi.«
Otroci ne smejo postati sužnji elektronike. Njena stalna in največja ljubezen pa je narava, v nešteto oblikah. Verjame, da se moramo učiti od nje. »Vse premalo smo zunaj. Če bodo otroci spoznali čar sprejemanja narave, se povezali z dediščino, imajo veliko možnosti, da jih ne bo potegnilo v vrtinec elektronike.« Še posebej jo vleče v gore. Je planinska vodnica kategorij A, B in D. Prizna, da če bi morala izbrati doživetja, ki so najmočnejše zaznamovala njeno življenje, bi bila med njimi gotovo tista z gora. Z možem sta stala na vrsti lepih in visokih vrhov Evrope. Od največjih trofej, kot so Mt. Blanc, Materhorn, Eiger, do poskusa na Bolivijski Ojos del Salado (6893 m). Preplezala je tudi kar nekaj alpinističnih smeri, hodila po Nepalu in vse to opisala v strokovni publikaciji Vodenje. »V njej pogosto opisujem svoje gorniške poti, da moji kolegi spoznajo tudi to plat življenja in možnosti delovanja z otroki.« Postavna ženska prodornih oči je polna idej, kaj bi bilo treba še storiti. Ko začne, se v resnici kar težko ustavi. Človek sprva pomisli, da pač rada govori, in ji zato za dejanja zmanjkuje časa. A to pri njej ne drži.
Vedno pripravljena na vse izzive. V Vrtcu Slovenska Bistrica je zaposlena že 33 let. Začela je kot vzgojiteljica, po slabih trinajstih letih postala pomočnica ravnatelja, sedaj pa se ji izteka že deseto leto ravnateljevanja. Ta vrtec je eden največjih v Sloveniji, zagotovo pa deluje na največ krajih; trenutno na enaintridesetih, po vsej občini. Ivana Leskovar prizna, da se pogosto odloči zelo hitro, največkrat takoj pristane na izzive in šele potem začne razmišljati, kako bi obljubljeno izvedla. »Tako sem se odločala tudi za vse planinske in plezalne podvige. Brez dolgih načrtovanj in priprav.« Eden od njenih pomembnih projektov v prihodnosti bo namenjen prenašanju dejavnosti iz igralnic v naravno okolje. Njihovi otroci imajo na igriščih že zdaj zelenjavne in zeliščne gredice, ki jih tudi sami obdelujejo. Imajo sadovnjake, v enem vrtcu celo vinograd na gričku.
Z vzgojo otrok gradimo temelje prihodnosti. »Zgodnja leta človeškega razvoja so najpomembnejša za razvoj človeka, za njegovo učenje in aktivno družbeno življenje. Vzgojiteljice imamo pred seboj majhne otroke. Zato moramo nenehno uvajati nove metode dela in z različnimi sredstvi vplivati na razvoj njihovih zmožnosti.« Po njenem so otroci izjemno občutljivi. Potrebujejo veliko ljubezni in pozornosti, da lahko razvijejo lastnosti, ki so jim bile položene v zibelko. So zvedavi, ustvarjalni in bistroumni.
