Nedavno je pri založbi Modrijan izšel njen prvi del, naslovila ga je Umirjenost. Ta močna, umirjena, pogumna in modra ženska, ki nam je že pred dvajsetimi leti v knjigi Sanje o rdečem oblaku iskreno pripovedovala o zamolčanih temah, po vseh teh letih intenzivnega dela še vedno predano pomaga odvisnim od odnosov. Nas pa je še posebej zanimalo, kako v tem času ostati zdrav. Nezasvojen in vsaj približno zadovoljen. Na platnice svoje nove knjige je dala zgovorno molitev teologa dr. Niebuhra: »Bog, podari mi umirjenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznam razliko.«
Ko sem pisala to knjigo, nisem razmišljala o uspehu. Potrebovala sem globok pogovor s samo sabo, z Bogom, z nekom v obliki naklonjenega bralca, ki mi bo služil kot poštena priča mojega življenja in verodostojno ogledalo, v čigar očeh se bom lahko ponovno sestavila. Uspeh je prišel sam po sebi. Menim, da zato, ker sem govorila iz tistih globin, ki jih imamo vsi, pa jih le redko delimo z drugimi zaradi zmote, da tega ne bodo razumeli. Takrat mi je bilo res vseeno, kaj si bodo drugi mislili, dovolj sem imela dela s tem, da ozavestim, kaj mislim jaz sama!
Mnoge je strah povedati svojo zgodbo.
Mislim, da smo vsi tako siti tega pretvarjanja in prilagajanja sebe temu »kaj bodo pa drugi rekli«, da si oddahnemo, ko se nekdo postavi, da mu za to ni mar. Ne zato ker se ne bi hotel prilagoditi, ampak ker se že tako pretirano prilagajamo, da smo pri tem izgubili sebe. Temu se reče patološka soodvisnost in o tem pišem v svojih knjigah. To ljudi vleče, spoznanje, da morajo živeti sami sebe DANES – ali pa ne bodo nikoli.
Nedavno je izšla prva knjiga vaše trilogije (Umirjenost, Pogum in Modrost). Tistega, ki se v odvisnostih, kakršne opisujete, prepoznava sam ali prepozna koga iz svoje neposredne bližine, naslov prve knjige težko nagovori. Komu ste jo namenili?
Šele ko svoje težave poimenuješ, jih narediš vidne, si priznaš njihov obseg in globino, lahko nadaljuješ s tem, da jih začneš reševati. Knjiga ljudi ne pomirja, ampak jim govori, kaj jim manjka do polnega (pozor: nisem rekla srečnega!) življenja. Knjiga Umirjenost je namenjena streznjenju. V njej opisujem vse, kar potrebuje zasvojenec v prvem letu svojega zdravljenja: razumeti mora svojo bolezen, opraviti z zanikanjem in drugimi mehanizmi samoslepljenja, spoznati in sprejeti dejstvo, da gre za bolezen in da je izgubil nadzor nad svojim vedenjem, ustaviti škodljivo vedenje in omejiti škodo, vzpostaviti treznost, poskrbeti za telesne zaplete in se vključiti v podporno skupino.
Zasvojeni ponavadi ne vidijo pomoči, ki se jim ponuja, tudi če jim nastavimo knjigo pred nos.
Knjiga ni namenjena samo zasvojenim, temveč vsem, ki imajo z njimi opravka. Tako ali drugače smo vsi povezani s kakšnim od teh nesrečnikov, bodisi kot družinski člani ali v poklicni vlogi, kot prijatelji. Ozaveščanje, kako globoko sežejo korenine zasvojenosti v družbi, v kateri živimo, je prvi korak k spremembi na bolje.
Nedavno smo se s kolegicami pogovarjale o lepih spominih na praznovanja v mladosti. Presenečene smo bile, kako težko se jih je spomniti. Potem sem v vaši knjigi prebrala: »Travmatizirani ljudje nimajo spominov. Namesto tega imajo simptome.« Zaupajte nam nekaj tipičnih.
Travma v otroštvu, v okviru družine, ki naj bi te pred tem zaščitila, je najhujše, kar se ti zgodi v življenju. Ne gre nujno za izjemno težke dogodke, v otroštvu smo tako ranljivi in nesposobni reševati zaplete, da nas najbolj zaboli odsotnost varnosti in podpore ter zapuščanje ljudi, ki naj bi nas imeli radi.
