Bine je bil podoben večini petnajstletnikov. Počutil se je, kot da ga nihče ne razume, zato se je zapiral v sobo, odgovarjal staršema, šlo je tako daleč, da se je začel neprimerno vesti do učiteljev in nabirati nezadostne ocene. Niti socialni delavci, pedagogi, učitelji ga niso mogli spraviti k pameti. Šele ko je sprejel pomoč hipnoterapevtke, je začel sebe in okolico sprejemati drugače. Čeprav je bil sprva do tega skeptičen, je na koncu doživel preporod. Zgodba je lahko navdih za mnoge starše in njihove odraščajoče otroke v adolescenci.
Strokovnjaki so odpovedali. Staršem je bilo vse bolj jasno, da ne gre le za puberteto. Njegovo vedenje je vplivalo na vso družino, saj se je njihov vsakdan bolj ali manj vrtel le še okoli Bineta. Zdelo se je, da je vse v zvezi z njim narobe. Sestrica je stalno čakala, da pride na vrsto in pridobi pozornost mame in očeta, a se to ni zgodilo, saj je bilo z Binetom preveč težav. »Žrli smo se, prepirali, obupovali. Nemoč v takih razmerah je prvi občutil Bine, vendar tudi midva z možem, ker mu nisva znala pomagati. Šola ni posredovala pomoči. Ob Binetovem vedenju so se učitelji običajno odzivali kot zelo ogroženi, z veliko kritike in brez občutka, kot da čakajo na razlog za ponoven spor. In spori so bili že skoraj vsak dan. Kot laik sem se pozanimala, da sta prav kritika in ogroženost najbolj neprimerni za obvladovanje najstnika, ki se znajde v slepi ulici.« Starša sta začela iskati spletne informacije o oblikah pomoči mladostniku, vzpostavila sta stik s socialnim delavcem, s centrom za mladostnike Rakitna, z ravnateljico in socialno delavko šole, pediatrinjo, preko nje s pedopsihiatrinjo, k tej so se z Binetom odpravili trikrat. »Razen zdravil ni dobil ničesar. Vsi vključeni so nama sicer širili obzorje, vendar nama je bilo vedno bolj jasno, da pomoči, ki jo potrebujemo, v tej državi v takšni situaciji ni moč dobiti. Nasprotno, šolski pedagogi so popolnoma odpovedali in kljub najinemu intenzivnemu angažmaju niso sodelovali pri reševanju najinega sina, temveč so dnevno 'bezali' vanj, mu dokazovali argumente moči in zahtevali od njega, naj popravi sedem ocen sočasno s termini novih testov,« z razočaranim glasom razlaga Tanja. Kmalu je doumela, da je družina v kriznih trenutkih ostala sama. »Dobro je, da smo tako zelo povezani in da z možem delujeva kot eno.«
Vase zaprti 15-letnik se ni zavedal resnosti svojih težav, še vedno ni znal izražati svojih misli in občutkov, ni se želel pogovarjati z odraslimi. »Vse leto sem se zafrkaval s prijatelji, nisem se učil in mislil sem, da bom prišel čez z levo roko. Grdo sem se obnašal do učiteljev in jim odgovarjal …« iskreno prizna Bine.
Starša sta presodila, da psiholog, socialni delavec ali psihiater nista prava oblika pomoči za najstnika, zlasti ker sta vedela, da Bine ne bo želel sodelovati. »Niti nismo imeli časa, da bi dočakali prvi in vsak naslednji termin srečanja s katerimkoli od njih.« Bine je potreboval pomoč takoj! Tudi če bi se začel učiti naslednji dan, je bilo le malo možnosti, da izdela razred. »In seveda sva bila v dilemi, ali naj rešujeva najprej njega in se šele nato ukvarjava s šolo ali nasprotno.«
