Anja Čop, fotografinja, Silvo Levac, snemalec, ter njuna otroka, šestletna Ajda in dveletni Tristan, živijo v Piranu, kjer so si pred kratkim ustvarili dom v idilični hiši nad mestom s prekrasnim pogledom na portoroški zaliv. A poleg stalnega prebivališča imajo še začasno. To je njihov rdeči tovornjak, predelan v bivalnik. Z njim se vsako leto za več mesecev odpravijo po svetu in vztrajajo, dokler je potovanje zanimivo. Krstili so ga za Žličko's home (Žličkov dom), v simpatični mešanici slovenskega in angleškega poimenovanja, za katero je zaslužna šestletna Ajda, ki so jo ljubkovalno klicali Žličko. Nekdanji vojaški tovornjak je dobil živahnejšo barvo, novo notranjo opremo in preobleko, predvsem pa čudovito novo življenjsko nalogo – družinsko popotništvo.
Družina ni omejevanje. Prav Ajda je spodbudila avanturistično zamisel mladih staršev, da se potovanjem ni treba odreči, ko pride čas za otroke. S Silvom sta že prej veliko potovala, vsak po svoje in pozneje skupaj. Anja je bila zaposlena in izleti v tujino so bili omejeni na dopust, podobno je počel Silvo. Ko sta postala par in dobila hčerko, želja po potovanjih ni popustila. Anja v vlogi mamice ni želela vztrajati v naporni službi, zato se je usmerila v fotografijo, prej le hobi. Od tod je bil le še korak do popotništva s tovornjakom. »Uživala sem ob gledanju televizijske oddaje, v kateri se je skupina avanturistov odpravila s kamionom po eksotičnih krajih. Vozili so se po brezpotjih, puščavah in neobljudenih krajih. Natanko to sem si želela doživljati tudi jaz. Rekla sem si: Če to zmorejo tile starčki, zmoremo tudi mi.« In Silvo se je strinjal. Nista želela, da bi se družinsko življenje spremenilo v omejevanje.
Tovornjak je postal drugi dom. Od zamisli do prvega potovanja je minilo kar nekaj časa. Treba je bilo najti ustrezno vozilo. »Za avtodom se nisva odločila, saj si z njim vezan na ceste, naju pa so privlačili težje dostopni kraji. Poleg tega nisva želela biti kot dva upokojenca na izletu,« nasmejano povesta. Razmišljala sta o džipu, a v njem ni prostora za spanje in prtljago. Tovornjak ponuja večjo varnost, saj je višji in trpežnejši. Po dveh letih je bil predelan vojaški tovornjak pripravljen za potovanje. V njem so bivalni prostor s kuhinjo, kopalnica in spalnica, vse dovolj udobno za daljše potovanje. Ima klimo, prostor za prtljago in celo pralni stroj. »Ker je vozilo visoko, nama to pride prav za fotografiranje ali snemanje s strehe,« pojasni par.
Prvo potovanje v Maroko. »Ko je imela Ajda leto in pol, smo odpotovali. Prva pot je bila v Maroko. Tik pred tem sva oba naredila izpit za tovornjak,« pove Ajda in še prizna: »Večkrat sem padla, a sem ga naredila. Ko sem šla delat izpit, inštruktorja ni bilo, zato sem vprašala zanj. To pa bo pomota, je dejal njegov kolega, on je inštruktor za kamion. Ja, sem rekla, saj prav to potrebujem!« Zdaj lahko tudi Anja sede za volan. No, pač odvisno od ceste, hudomušno pristavi Silvo in pove, da je voziti tovornjak kljub velikosti pravi užitek. »Imaš dober razgled, vsi se ti umikajo!«
Potovanje v Maroko je bilo testna vožnja za vse. »Ajda še ni hodila. Postali smo že nestrpni, komaj smo čakali, da odrinemo. Bilo je super, čeprav smo se še pošteno lovili. Nismo vedeli, kje je primerno parkirati, saj ne hodimo na prostore za avtodome, ker je naš kamion ponavadi previsok. Ves čas smo improvizirali. Zdaj to počnem z levo roko, v kamionu sem kot doma,« pripoveduje Silvo. Anja na začetku ni mogla spati, motil jo je zunanji hrup, a sčasoma si je omislila čepke in se sprostila. Jima je bilo kdaj žal, da sta si nabavila tovornjak? »Nikoli! Niti za trenutek nisva tega obžalovala.«
Vse izkušnje na potovanjih niso bile le romantične in dobre. Anja se spominja dogodka, ko so jih v Maroku zasledovali cestni pirati. »Želeli smo narediti ovinek po skrajni vzhodni strani države in prišli smo do mesta Ketama ter vstopili v cono, kamor ne vstopata niti vojska in policija, saj je to je eden od zloglasnih predelov za pridelavo hašiša. Cestni pirati so verjetno želeli zapleniti naš kamion, a ker se nismo želeli ustaviti, so obupali.« Tako je pač na potovanjih v neznane kraje, sproščeno povesta Anja in Silvo. »Na ta način vztrajamo že nekaj let. Enkrat letno si privoščimo daljše potovanje, ki je obenem delo. Drug drugemu se prilagajava pri fotografiranju in snemanju. Bili smo v Tuniziji in Sahari, v Turčiji, Gruziji, Armeniji in spotoma prevozili še mnogo drugih držav, kjer je mogoče po cesti varno voziti s tovornjakom. Ne drvimo, imamo svoj ritem.«
