Bog te gleda in ti podarja zadetke

Dora Oblak je leta 2012 v Trakoščanih na Hrvaškem postala evropska prvakinja v disciplini 3D z instiktivnim lokom. S svojimi 67 leti je bila najstarejša tekmovalka v tej kategoriji.

Od najmlajše je bila starejša celih 50 let. Je tudi edina Slovenka, ki tekmuje s takim lokom. »Streljanje s temi loki je precej zahtevno, saj kot že ime loka pove, streljaš instiktivno, podzavestno. Roka se dvigne sama od sebe in ustreli. Tu nič ne merimo in računamo. Če hočeš biti zares dober, moraš imeti 'pošlihtano' tudi v glavi. Meni veliko pomaga mož. Streljam z lokom, ki ga je naredil samo zame, skupaj trenirava in se spodbujava.«

Že pred leti mi je padla v oči rumeno-rdeča tarča ob bližnjem koruznem polju. Izkazalo se je, da jo je postavil Franc Oblak – Aco, jugoslovanski lokostrelski reprezentant in priznan izdelovalec lokov. Gospod Oblak je lokostrelec že skoraj 40 let, zadnjih dvajset pa se mu je pridružila soproga Dora. A skoraj žaljivo je reči, da se mu je samo pridružila, saj je lani postala evropska prvakinja. »Mož mi je že prej porival lok v roke, a nisem hotela. Imela sem preveč drugih stvari, službo, skrb za hčerki, dom, pa sem mu rekla, da je to zame preveč.« Potem sta hčeri odrasli in se odselili, delovna doba se ji je iztekala, imela je več časa in zgodilo se je, da je prvič poskusila streljati. »Bilo mi je všeč in tako se je začelo ter me zasvojilo.«

Mi smo odvisniki, lokostrelstvo je naš način življenja. Tako pravi Oblakova, ki je zadnjih dvajset let povsem predana lokostrelstvu. V trenutku, ko je lok prijela v roke, jo je potegnilo tako zelo, da je celo odklonila dodatno zaposlitev. »Ko sem šla v pokoj, so me poklicali iz zdravstvenega doma, ali bi prišla še malo delat. Pa sem jim rekla, da nimam časa, ker sem se tako vrgla v šport, da se mi ne bo izšlo.« Gospa Dora vse, česar se loti, počne z vsem svojim bitjem. Tako je že čez štiri leta (1996) šla na svetovno prvenstvo in osvojila 11. mesto v streljanju z golimi loki. Dve leti kasneje je postala evropska prvakinja. »To ni enak naslov, kot sem ga osvojila predlani. Šlo je za zmago v zvezi EAA, v katero so vključene le naše sosednje države. Takrat sem bila še čista začetnica. Lokostrelec je začetnik deset let. Tedaj te bog gleda skozi veliko okno in ti podarja zadetke, ker želi, da bi nadaljeval. Ko postaneš dober in se začneš sam grebsti za uspehi, te bog potisne dol, potem pa se moraš zares začeti truditi. S krempeljčki se vlečeš, centimeter za centimetrom.«

Njej se je to zgodilo leta 2004, ko naenkrat ni mogla več streljati. To se menda zgodi skoraj vsem lokostrelcem po nekaj letih vadbe. »Mi pravimo, da nas zagrabi panika. Strah pred tarčo je znana lokostrelska bolezen, ko pride do blokade v možganih. Naenkrat ne moreš več držati tetive. Čim zagledaš tarčo, se ti začne tresti roka, ali tista, s katero držiš lok, ali tista, s katero držiš puščico. Če se to zgodi, je treba zamenjati roko, s katero streljaš. Sama sem stroga desničarka z dominantnim desnim očesom, zato mi je bilo kar težko. Skoraj leto dni je trajalo, preden sem spet prijela lok v roke. Mož me je spodbujal, naj začnem spet trenirati, z drugim lokom in drugo roko.« Pa je začela, tokrat z instiktivnim lokom. Po enem letu je zadela tarčo. Ni odnehala. Čez tri leta je začela spet tekmovati. 2011 je v Avstriji na svetovnem prvenstvu dosegla 8. mesto, leto kasneje je postala evropska prvakinja.

Mož ji ves čas stoji ob strani. Dora in Aco sta par v pravem pomenu besede, in to že dolgo. Lani konec julija sta praznovala 48. obletnico poroke. Ko sem prišla v njun dom, mi je vrata odprl Aco. Na hitro me je ošinil z očmi, me pripeljal do soproge, potem pa izginil. Preden sva se z gospo Doro lotili intervjuja, mi je ponosno razkazala umetnine, ki jih iz lesa izdeluje njen mož. Poleg lokov njun dom krasijo umetelno izdelani puščice, rogovi, lesen nakit, pa seveda veliko uporabnih lesenih predmetov, od prečudovite lesene mize, za katero sva sedeli, do stolov, ki stojijo okrog še ene prelepe mize.

Z možem sta pred dvajsetimi leti ustanovila tudi svoj lokostrelski klub – Športno društvo viteško lokostrelski red Gašper Lambergar. Prvih dvanajst let sta na kresni večer na gradu Kamen v Dragi pri Begunjah organizirala dvodnevni turnir in grajski lokostrelski turnir, na njem so v srednjeveških kostumih streljali v posebne tarče. Zadnjih sedem let pa v Dragi organizirata zimski trojček. »Prvo soboto v januarju, februarju in marcu pride na najin zimski turnir več sto ljudi, večinoma iz tujine. Streljamo na 3D-tarče, ki so postavljene na razgibanem terenu. Tarče so narejene iz umetne mase in so imitacije živali v naravni velikosti. Od najmanjših, kot so svizci in zajci, do malo večjih rakunov ter jelenov in velikih medvedov. V vsako tarčo lahko tekmovalec ustreli samo eno puščico. Organizacija takega turnirja je kar velik zalogaj, od postavitve tarč do nastanitve udeležencev, poskrbeti morava tudi za parkiranje, za hrano udeležencev, zdravstveno oskrbo in varnostnike.« Lani ju je še posebej prijetno presenetil njun lokostrelski prijatelj Geoffry Taylor iz Anglije. Podaril jima je knjigo Archery in Slovenia, adventures in Draga valley (Lokostrelstvo v Sloveniji, doživetja v dolini Drage). V lično izdelani knjigi je Taylor predstavil najboljše fotografije, ki jih je posnel na zimskih trojčkih v Dragi.

Borka in športnica že vse življenje. Ko je bila Dora stara sedem let, se je vpisala v plavalni klub Radovljica. »Bila sem iz revne družine, in ker je bil včasih šport zastonj, sem se za to, da bi se lahko poleti hodila kopat v bazen, vpisala v plavalni klub. Ker je bilo tisto leto premalo prostora pri plavalcih, sem poskusila kot skakalka. Pogoj za sprejem je bil skok s trimetrske skakalnice na glavo. Še danes se spomnim, kako me je zabolelo, ko sem na ploh priletela v vodo.« Dve leti je trenirala skakanje v vodo, potem je presedlala na plavanje in ga trenirala še potem, ko je že bila v službi. Zelo si je sicer želela postati učiteljica telovadbe. Ker pa doma ni bilo dovolj denarja za šolanje petih otrok, sta se starša odločila, da bo Dora trgovka. Njej to ni dišalo, zato je komaj 15-letna vzela usodo v svoje roke. V tovarniški zobozdravniški ambulanti v Iskri v Kranju je izprosila prakso, pomagala še zobozdravniku v Stražišču pri Kranju in pri 16 kot zobna asistentka začela pri zobozdravniku v Preddvoru. Ker je imela premalo izkušenj, je delala napake, zato so jo kazensko prestavili v zdravstveni dom v Kranju. Tam je dobila ustrezno znanje in izkušnje, da se je lahko vpisala v šolo. Najprej je končala enoletno šolo za zobne asistentke, potem še dvoletno. Pri 37 letih pa je končala še srednjo šolo v Mariboru.

Vedno bolj se zavedam, kako pomembna je družina. Tako mi je ob fotografiji svojih dveh hčera z zetoma in vnukoma razlagala Dora. »Bo šel kdo po vajinih stopinjah?« sem jo vprašala, ko sva gledali sliko. »Nobena od hčera ni nikoli streljala z lokom, loki ju nikoli niso zanimali. Pa tudi silila ju nisva nikoli. Otroke moraš spodbujati v tistem, kar njih zanima. Starejša je postala igralka (Maruša Geymayer Oblak, op. a.), mlajša Sonja je arhitektka. Mogoče bosta pa vnuka nadaljevala najino strast. Ko sta bila manjša, sploh vnuček, sta bila zelo navdušena. Zdaj, ko sta v puberteti, ju seveda zanimajo čisto druge reči.«

Doro pa poleg lokostrelstva in plavanja – še vedno ima svojo kilometrino, ki jo mora preplavati – zanimajo tudi drugi športi. Veliko hodi, kolesari, do lani je bila tudi redna obiskovalka fitnesa in taiji quana, dela tudi počepe ter trebušnjake. Vse svoje aktivnosti si vestno zapisuje. Zanimajo jo tudi jeziki in psihologija. Zdaj na tečaju obnavlja znanje angleščine, pred leti se je naučila nemško in italijansko. Veliko časa ji vzame tudi skrb za zdravo prehrano. »Hrana je pomembna, če hočeš ostati zdrav in vitalen.«

Tik preden sem izključila diktafon, se nama je pridružil Dorin mož. Predme je položil obesek iz lesa, nama na hitro pokimal in spet izginil. Kar nisem mogla verjeti, da je gospod v slabi uri, kolikor je trajal intervju, zame naredil obesek, zapomnil si je celo, v kakšne barve sem oblečena. Obeska, katerega oblika me spominja na lok, v tem kratkem času ni samo naredil, celo pobarval ga je, in to v mojih najljubših barvah. Gospod Oblak je res mojster, ki zna iz lesa izvabiti najlepše. Zato ni nič čudnega, da ljudje kupujejo njegove loke kar tako, samo za okras. »Več kot 4000 jih je izdelal,« mi je za konec ponosno in malce zasanjano povedala gospa Dora. Medtem ko je govorila, se ji je na obrazu izrisal čisto poseben smehljaj.