Veri se ne da več vsak dan likati, pomivati posode, pospravljati za možem in odraščajočo hčerko. Ljubimec ji začasno popestri dolgčas, vendar tudi vse obrne na glavo. Je to res edina rešitev za zdolgočasene štiridesetletnice, smo vprašali igralko iz Mladinskega gledališča, ko pa se je tako prepričljivo vživela v vlogo. Povedala nam je tudi, da jo prenarejanje, igranje, blefiranje pod odrom utrujajo in da čuti močno potrebo po tem, da ostane zvesta sebi. Seveda nas je zanimalo, kako ji to uspeva, da drugi ne vihajo nosov, pa tudi ali je že našla formulo za srečo. No, za hec tudi to, ali za dobro odigrano vlogo (žene, ki vara) potrebuje zasebne izkušnje. Sicer pa pravi, da je alergična na poveličevanje oseb z medijsko pozornostjo. Tudi sebe, čeprav si to zasluži.
Vidite, presenetili ste me s svojim videnjem in edino, kar mi je jasno, je to, da me vi tako vidite. Zakaj, ne vem, ampak verjetno bo držalo in si niste izmislili. Kdo drug me vidi na drug način in bo temu, kar vidite vi, rekel, da mi manjka ambicije. Kako drug drugega vidimo, je zanimiva tema. Sicer pa … Ponarejenost se mi zdi dolgočasna. Če se pogovarjam s človekom, ki se prenareja, me to utruja, postanem zmatrana, ker ves čas čakam, da lahko navežem stik z resničnim v človeku, ki je pravzaprav edina zanimiva stvar v vsakem od nas. Če se to ne zgodi, me utruja.
Film, v katerem igrate glavno vlogo Vere, govori o ženski, ki se okrog 4o. začne dolgočasiti s svojim možem v vsakodnevni rutini in potem se ji zgodi ljubimec, ki vse obrne na glavo, vsaj kar se dolgočasja tiče. Mislite, da je ljubimec edina rešitev za preganjanje dolgočasja? Imate vi kot Janja še kašen drug, manj zapleten predlog?
Bolj ko se dolgočasiš, bolj močan stimulans potrebuješ, da te odvrne od dolgočasja. Mislim, da tako nekako gre. Zaljubljenost je močna sila, ki te hitro potegne iz malodušja. Zato je misel na zaljubljenost tako privlačna. Verjetno bi bilo bolj modro zaznati svoje občutke, preden postanejo uničujoči, in si najti kako bolj zdravo metodo, ki te potegne iz močvirja. Opažam, da te življenje samo počasi privadi na to, da najdeš kako drugo pot. Ne, žal nimam predloga, tudi če bi ga imela, ne bi nikomur nič pomagal. Kadar začutim, da me požira in si zaželim močan stimulans, ga poskušam ignorirati, ker zdaj že vem, da iščem nekaj, česar ni. Vsaka zaljubljenost je v mojem življenju izpuhtela in se dostikrat sprevrgla v lastno nasprotje. No, včasih pa ostanejo lepe stvari, ki nimajo zveze z idealizacijo, in je bila vsa drama nepotrebna. Je pa nujno, da vse to doživiš, in še marsikaj bom doživela, pa naj še tako pametujem o tem, kako bi bilo najbolj prav.
Igralke imate več priložnosti, da lahko vsaj na odru počnete sicer prepovedane reči. Mogoče potem v resničnem življenju ni tolikšne potrebe po drami ...
Zdi se mi, da to ni nujno povezano, bolj gre za naravo človeka, ne glede na to, v kakšnem poklicu je. Sama sem sicer nagnjena k dramatiziranju oziroma močnemu doživljanju, ampak bi bila tudi, če bi se preživljala s čim drugim. Včasih se mi zdi, da so trenutki, ki jih doživim na odru, tako celoviti in popolni, da jih pogrešam tudi v vsakdanjem življenju. Pa ne govorim o drami, ampak o celovitem doživljanju sebe.
Dandanašnji se veliko zakoncev loči. Zakaj se nam ne da nič kaj dosti potrpeti?
Verjetno zato, ker živimo dovolj varno in imamo več časa za ukvarjanje s samimi seboj oziroma s tem, kako bi nam bilo še lepše. Če je vojna, se ljudje ne ločujejo. Takrat jih zunanje okoliščine prisilijo, da držijo skupaj in se ukvarjajo s stvarmi, ki zagotavljajo preživetje. Enako je z ljudmi na robu preživetja. Zdi se mi, da je človeška narava ustrojena na način, da išče vojno ali dramo znotraj sebe, če je ni zunaj. Ne sodim o tem, kaj je prav ali narobe, niti tega ne govorim zato, da bi tuhtala o tem, kako to spremeniti. To je enostavno dejstvo, ki ga opazim, če pogledam okoli sebe. Mislim, da je to v človeški naravi.
