Akademski kipar, eden začetnikov poglobljene ekologije v Sloveniji in geomant, ki že leta opozarja na naše mačehovsko ravnanje s planetom, na katerem gostujemo. Dolga leta je postavljal litopunkturne kamne s posebnimi sporočili – kozmogrami – na občutljive točke Zemlje, da zdravijo prostor. A njegovo delo s posameznimi kraji, pravi, se umika v ozadje. Vedno bolj se namreč ukvarja z vprašanjem, kako celovito pomagati na poti do sprememb. »Pomembno se mi zdi najti pot iz slepe ulice, v kateri smo se znašli. Zato sem začel razvijati koncept civilizacije, uglašene z Zemljo, ki ji rečem geokultura.«
Vse stvari imajo svojo senčno in tudi pozitivno plat. Če gledamo s pozitivnega vidika, moramo reči, da se Zemlja in življenje nasploh stalno spreminjata. Spreminjanje je bistvo življenja. Spremembe sicer pogosto na nas delujejo tragično, ampak so smiselne. Res pa je, da jih naša civilizacija ne podpira, ustvariti skuša ločen civilizacijski prostor, neodvisen od narave. To pa je zelo destruktivno za življenje, ki pod tem pritiskom odtujitve in človekove samovolje ugaša. Gledati skušam nepristransko in ne obsojam človeka za to, kar počne. Morali pa bi se zavedati posledic in se spremeniti.
V kakšnem stanju je Zemlja danes?
Zemlja, kakršno poznamo, izginja. Hkrati pa nastaja neka nova nosilna struktura življenja, ki jo Zemlja od znotraj potiska na površje. To je podobno kot levitev kače; ko stari ovoj postaja pretesen, se začne trgati. Spodaj ni rane, ampak nova koža. Tako tudi Zemlja pripravlja novo nosilno strukturo, in ta je tista, ki omogoča, da je pomlad dandanes enako cvetoča ali pa še lepša kot prej. Moja ocena je, da smo na prehodu. Postaja vedno težje, ker se oklepamo stare jalove realnosti; nočemo se odpreti novi resničnosti, ki je veliko širša in večdimenzionalna.
V enem od naših zadnjih člankov smo zapisali, da naši otroci in vnuki Slovenije ne bodo več poznali take, kot jo poznamo mi danes.
Če naša civilizacija zatira osnove življenja, Zemlja ustrezno reagira. Razvijati začne nove osnove, s katerimi lahko zagotovi, da bo življenje našlo drugačno pot naprej. Tega bi se morali zavedati. Zdi se nam, da vse obvladujemo: izumljamo nove tehnologije in manipuliramo po svoji volji z ozračjem, genskimi strukturami … Ampak Zemlja se nam lahko upre in resničnost prevede na druge frekvence, kjer te tehnologije enostavno ne bodo več delovale. Mi se premalo zavedamo, da je Zemlja živ in zavesten organizem ter da je njena prva naloga varovati življenje. Utelešeno življenje je velika dragocenost v vesolju in prepričan sem, da bo Zemlja našla način, kako ga obvarovati. Mi pa se bomo morali temu prilagoditi. Jaz sem prepričan, da smo se sposobni prilagoditi. V sebi imamo sposobnosti, ki jih ne poznamo in jih celo ignoriramo – sposobnost intuicije, povezanosti z vsem, z vsemi razsežnostmi. Morali se bomo naučiti to aktivirati.
Pred leti ste opisovali, kako ste za las ušli katastrofi – tajfunu na Filipinih. Zdaj se nam je katastrofa zgodila pred vrati, najprej žled, potem poplave, kaj nam hoče narava povedati?
Mislim, da je to treba razumeti kot opozorilo, da prizadevanje za stalno gospodarsko rast in neupoštevanje zakonitosti planeta vodita v samouničenje. Začeti bi morali razmišljati, kdo smo pravzaprav v svojem bistvu in kakšne še neznane potenciale ima narava. S takšnim raziskovanjem se šele začnejo vzpostavljati možnosti drugačnega načina življenja.
Ampak vse to težko poveva prizadetemu, ki v poplavi izgublja streho nad glavo …
Kaj pomeni biti prizadet? Najbolj bi bili prizadeti, če bi izgubili možnost življenja na planetu, če na njem ne bi bilo več mogoče bivati. V tako dramatičnem času materialne dobrine niso na prvem mestu. Sprejeti moramo dejstvo, da so to vse posledice našega napačnega ravnanja z naravo in tudi s samim sabo. Najpomembnejše je življenje, ki ga je treba ohraniti. Na tem planetu smo gostje, vedemo pa se, kot da smo gospodarji. Že tisočletja ne spoštujemo pravil življenja na domačem planetu. Prav je, da ljudje stojimo na svojih nogah in prispevamo kaj ustvarjalnega, ampak naj bo usklajeno s ciklusi življenja.
