Šumi pa jo motijo, a ne ponavljajoči se zvok vlaka. Tega ljubi, kot ljubi življenje samo, za katero vedno znova najde dovolj topline, želje in volje. »Verjamete, da imam svet res rada?« nas je nagovorila na prvi pomladni dan v hiši sanjajočih knjig, ko smo v življenje pospremili njeno novo dete. Ljubezenski triptih, ki vliva upanje, zaupanje, vero v neuničljivo zaljubljenost, ne glede na posledice. Ne glede na dobiček. In brez sprenevedanja, saj, kot pravi Neža, kje pa je kakšen človek, moški, ki bi ljubil eno samo žensko vse življenje. No, ona ga ni srečala, ni ga pa nehala iskati. Ker so se pesmi najlepše pisale prav tedaj, ko je ljubila. In to je tista največja dragocenost, ki se ji ni nikoli odpovedala, ne glede na uslišanost in vračilo. In vedno znova je našla dovolj volje in želje, da je lahko spet zaupala.
To je najtežje vprašanje. Nekajkrat se vsakemu zgodi, da pade, da se ga prevara, a ne sme obupati, ker vsa drevesa pa niso gnila. Tudi vsi ljudje niso nezanesljivi. Vero v sebi lahko ohranjaš samo z vedno novimi poskusi z ljudmi. Če te nalaže eden, ni nujno, da te bodo vsi. Treba je vedno znova tvegati. In potem končno dobiš veliko potrditev, da so ljudje zelo dobri. In potem nisi sam.
A kljub vsemu ljudje prihajajo v naše življenje in odhajajo iz njega. Pišete: »Na koncu zmeraj pripelje kak avtobus, vlak ali voz. Odpelje in potem je konec ... Vsakič je konec za zmeraj. In potem?« Mnogi ne najdejo več moči in topline in želja, kako pa vam uspe vedno znova najti vse troje?
Ljudje hitro obupajo. Pri prvem spodrsljaju morda še enkrat poskušajo, pri drugem pa že obupajo. Ampak kolikor jaz vem, je to edina pot, da vedno spet in spet zaupaš, ker potem pa pride človek, ki te naravnost spodbudi, da živiš. Živiš od tega spoznanja, ker je pa ta res dober.
Vi zaupate sebi?
Ja, to pa zaupam. Vedno, ko sem se lotila kakšnega dela ali pa sem kam šla, mi je mama rekla, »pa kaj se boš bala, pa glih ti pa res ne boš z avionom dol padla«. Tudi mož, ki je sicer kmalu umrl, je rekel, »verjeti moraš, drugače ne boš nič naredila«. Hočem reči, da so me tudi ljudje podpirali v moji težnji verjeti ljudem.
Pravite, da ženska ne sme pozabiti nase, da ni dobro, da se upeha v skrbi za druge, da se izgubi v možu in pretirani skrbi za otroke. Mnogim zmanjka moči zase in potem za svoje žrtvovanje pričakujejo nagrado, ki je praviloma ni.
Naj se vsaka vpraša oziroma si brezkompromisno odgovori na vprašanje, ali je kaj vredna ali ni. Zakaj bi priznavali, da je moški večvreden. Nobenega področja ni, kjer ženske ne bi mogle uspeti. Treba pa je res verjeti vase.
Kaj pa ravnotežje? Najbrž te ženske, ki dosegajo rezultate samo na enem področju, bodisi samo v materinstvu ali samo v karieri, niso izpolnjene.
Tudi ni tako tragično, če ženska nekaj let, ko je otrok majhen, vzame dopust, ne hodi v službo, potem pa se, ko otroci malo zrastejo, vrne. Toda danes je drugače, vem. Danes te služba ne počaka, kot nas je včasih.
