A želi si le eno: z družino bi se rad vrnil domov, v Škofjo Loko.
Srečno otroštvo socialističnih otrok. Življenjska zgodba Samirja Kaltaka oziroma sedaj Sama Bennetta Kaltaka se bere kot filmski scenarij. Ločan je, o tem ni dvoma. Ko smo sedeli na vrtu slavne kavarne v Homanovi hiši sredi glavnega škofjeloškega trga, so ga pozdravljali sosedje. Glavni trg je njegov dom. Otroštvo in mladost je preživel v hiši na začetku trga. »Tule smo igrali frnikole, v tleh je bila super luknja,« je razlagal. »Tamle smo se skrivali okoli spomenika, ni bil ograjen. No, v tej samopostrežni sem pa vedno kupil žemljo z zelenjavno salamo in kokto. To me bo vedno spominjalo na otroštvo.« Ali pa so si v Kroni kupili pice in šli v kino, tudi na trgu. Rad je hodil v gozd na grajskem hribu in si zgradil bunker iz vejevja. »Notri sem vedno zakuril ogenj, da mama ni zavohala, da sem kadil,« se je zasmejal. Potem smo šli pred njegovo osnovno šolo. »Uh, koliko šaha sem preigral tukaj. Tudi na republiškem prvenstvu sem šahiral.« Za šah ga je navdušil oče, nato je igral v šolskem šahovskem krožku pod mentorstvom učitelja matematike. »V klubu sem tudi igral, a tam so bili vsi starejši od mene.«
Imel je tipično otroštvo ene zadnjih generacij socialističnih otrok. Ponosno je povedal, da je bil tudi na zadnji delovni brigadi, leta 1986 na Djerdapu: »Star sem bil 14 let. Še na sliki v Delu sem bil, ko so poročali iz brigade,« je pokazal izrezek iz časopisa. Toda Samir se je rodil v Nemčiji, kjer sta starša delala. Tudi njegov starejši brat je bil rojen tam, ko je bil star dve leti, so se vrnili v Slovenijo. »Moj brat ni bil izbrisan, jaz pa,« je rekel še vedno začuden. Njegova mama je Hrvatica, oče je iz Bosne, doma so bili vedno v Sloveniji. V družini je bil izbrisan le Samir.
Nikoli ni razmišljal o tem, kaj je po narodnosti, saj se je vedno počutil Slovenca in o tem sploh nikoli ni dvomil. »Nikoli se nisem razumel kot Jugoslovan. Vedno rečem, da sem iz Slovenije. Še ko sem bil v hrvaški in bosanski vojski, sem imel vzdevek Slovenec.« Do osemnajstega leta je imel vse dokumente: jugoslovanski potni list s stalnim prebivališčem v Škofji Loki, vojaško knjižico, izpit za moped. Dobil je tudi slovensko davčno številko. Ko se je začela vojna v Sloveniji, se je takoj prijavil v teritorialno obrambo. Pred tem je že bil na predpripravah za odhod v JLA, tako kot vsi osemnajstletniki. »Vojne v Sloveniji je bilo prehitro konec in nikoli me niso poklicali v teritorialno obrambo, sploh zato ne, ker nisem še služil vojske.«
Potem pa ...
Ujet v vihri balkanske vojne
Junija leta 1991 so se začeli tudi boji na Hrvaškem. Družina ga je poslala tja, da bi v slavonskih Okučanih preveril, kako sta stara starša, ali kaj potrebujeta. »Nisem več mogel priti do njiju, ujela me je vojna,« je razložil. »Star sem bil osemnajst let, navdušen za vojsko. In ker je bil agresor isti kot v Sloveniji, sem se odločil, da se bom boril na Hrvaškem.« Pridružil se je enotam Zbora narodne garde, predhodnicam Hrvaške vojske. Na Hrvaškem je bil v vojski plačan. »Okoli 350 evrov so nam dali na mesec. Poleg tega sem imel izkaznico, da lahko za potrebe vojske vzamem kateri koli avto in zastonj bencin. Noro, pri osemnajstih se ti od tega zmeša. Pravo kavbojsko življenje. Sedaj vem, da je neumnost.« Bil je po vsej Hrvaški, od Vukovarja do Dubrovnika.
Dve leti kasneje je odšel v bosansko vojsko. Bil je v specialni policiji vojske BiH, med drugim kot voznik in osebni stražar poveljnika v Travniku. Bil je še v Zenici in Sanjskem mostu. Med vojno je imel srečo, da nikoli ni bil ranjen, le enkrat so ga hudo pretepli. Večkrat se je ulegel v gozdu, pogledal v nebo in se zahvalil bogu, da je odnesel celo glavo.
Ko je med vojaki ugotovil, da so vse strani enako umazane, se je odločil, da gre domov. To je bilo leta 1995. »Ko sem prišel iz Bosne, sem bil izgubljen. Štiri leta in pol sem bil v uniformi, v gmajni. Ko sem na Hrvaškem šel v trgovino in videl salame in pivo, so mi oči padle ven. Štiri leta sem jedel riž. Namesto cigaret so vojaki sami gojili marihuano.« Toda domov ni mogel. Že leta 1991, ko je šel na obisk k starim staršem, so ga izbrisali: »Oče mi je rekel, da zaradi tega ne morem domov. Vmes so moji starši celo mislili, da sem padel, saj se jim dve leti nisem javil.«
