Ter energija, ki ne sodi, temveč čuti in razume. Resda si prišel po pomoč, torej odločen, da se nekaj v tvojem življenju spremeni, a nič te ne more pripraviti na tisto, kar sledi. Strah razklene kremplje, megla v glavi se razkadi, od nekod privrejo čustva, na katera si že zdavnaj pozabil. Terapija, ki ji je sama nadela ime v srce, je nekakšna energijska psihoterapija, ljubeča in varna kot objem. In potem nič več ni, kot je bilo.
Kako je videti terapija. Sediš v prijetno topli sobici in po čudežu si se v hipu sprostil, četudi si se v vasico nad Koprom pripeljal iz norega vsakdana. Zelo pomembno je, da ne razmišljaš, kadar odgovarjaš. Izabela sprašuje in ti si globoko v sebi (česar ne znamo več biti). Presenečen poslušaš, kaj govoriš. Čutiš, kako bo tisto, kar si »izkopal« iz sebe, zdaj zdaj izbruhnilo – s solzami, smehom, spoznanjem, z odpravo strahu … Če to dovoliš, si odprl prva vrata na poti k sebi. Ko je po dobri uri, dveh konec, si miren in čutiš, kot bi žarel. Terapija v srce poišče trenutek travme, podzavestne blokade, ki nas je za vedno zaznamovala, čeprav se je ne zavedamo, ter jo odpravi, s tem pa tudi z njo povezane težave. »Zdravi« vzročno, s povezavo najnovejših znanstvenih spoznanj epigenetike in starih duhovnih modrosti, predvsem pa hitro in trajno.
A pred veliko leti, pravzaprav desetletij, je bila tudi Izabela, danes tako umirjena in dobrovoljna gospa, da te že s svojo prisotnostjo napolni z energijo, tudi sama sredi vrtinca življenjskih težav, ki bi jo skoraj pahnile čez rob.
»Takrat sem si rekla: mogoče pa še obstaja možnost, da nekaj naredim. In ko sem se odločila zase, sem srečala ljudi in pomagali so mi, da sem začela čistiti rane iz preteklosti. Soočila sem se z vzorcem samokaznovanja, ko sem si povzročala poškodbe, si priklicala bolezni … Po kakih dveh letih joka sem ugotovila, da je mogoče iz brezupa, če se le odločimo. In to me je navdušilo. Rekla sem si: če sem ustvarjala slabo zase in za ljudi okoli sebe, lahko ustvarjam tudi dobro, zase in za druge. Ko se osvobodiš strahu, jeze in vsega potlačenega, kar si bil od otroštva navajen zanikati, se ti odpre čisto nov svet. Po desetih letih preobražanja, ko sem 'doktorirala' iz trpljenja, sem si rekla, če sem to lahko naredila zase, lahko naredim še za koga. Želela sem jim z lastno izkušnjo povedati, da je mogoče priti iz pekla in prekiniti krog bolečine, ko se za to odločimo. Nikjer ni že vnaprej določeno, da moramo tako živeti. Tako se nam samo zdi, ker sta trpeli že naša mama in babica in je to edino, kar poznamo.«
Dotik je dober za dušo in telo. Tako je stopila na pot novega učenja, pustila redno službo, ker »se ji je zdelo škoda dragocenega časa na zemlji in si je želela nekaj konkretnega«. Najprej se je odločila za masažo. Opravila je nacionalno poklicno kvalifikacijo – zanjo je bila to nova priložnost, imela je sanje. A kmalu je ugotovila, da je to premalo. »Kvaliteten dotik je zelo dober za telo in dušo. Kakor sem se dotikala vsakega človeka, se mi je zdelo, da se dotikam sebe, saj sem na neki ravni tudi sama hrepenela po tem.« Že takrat je kdaj pa kdaj komu rekla kaj, kar je »začutila pod rokami«. Je bila to sploh še navadna masaža? »Nikoli ni navadna masaža, ker se vedno dotikam človeka z vso svojo energijo. Včasih sem rekla kakšen stavek in stranka mi je priznala, veste, to je pa to. Ljudje res pridejo, se počutijo dobro, ko odidejo, pa igrajo enake igre. Dalo mi je misliti, iz tega je nastala želja, da bi bilo treba narediti več. Šla sem še na druga izobraževanja, RPT (terapija referentne točke), theta healing … Iz dvajsetletnega učenja, čeprav je že vse napisano in ustvarjeno, sem z ljudmi, ki sem jih srečala in so me marsičesa naučili, ustvarila zdravljenje z elementi, ki sem jih sama v terapijah pogrešala.«
