»Zato sem bil pred enim mesecem obsojen na osem mesecev zapora in dve leti pogojno!« pravi Janko Pirc, oče šestletnega Dona in partner Ksenije, hudo diagnozo so ji potrdili pred dvajsetimi leti v ZDA, ki se je po številnih letih boja z zdravniškimi mlini na veter in po temeljitem proučevanju zdravilnih učinkov smole indijske konoplje odločil za potezo, zaradi katere mu grozi zapor. A obupati kljub temu noče, na razsodbo se je pritožil. »Dokazal bom, da konopljo lahko gojim za lastno zdravljenje – sploh ker s konopljo zdravijo v večini evropskih držav!«
»Sem revolucionar po duši, zato sem se, zaradi zdravja domačih, spravil spreminjati sistem, ki deluje slabo. Želim si, da pride do zavedanja, da stvari ne delujejo dobro.« Zato in zaradi slabih izkušenj z zdravniki pred dobrima dvema desetletjema se je Janko, triinštiridesetletni oče dveh otrok, in človek, ki se loti vsega (njegovo je podjetje Zrihtamo vse), lotil iskanja pomoči na svojo roko. »Letos je minilo 24 let, odkar sem izgubil oba starša, in takrat sem prvič zaznal kaos v sistemu: najprej je umrla mama zaradi malomarnosti zdravnikov, ob operativnem posegu na kolenih je bila poskusni zajček, prišlo je do sepse, še so se vrstila operacije popravljanja, telo je slabelo, no, po petih letih je na hitro umrla zaradi raka na slinavki, kmalu za njo je umrl tudi oče zaradi žalosti.« Takrat je imel 18 let. Podrl se mu je svet, a bil je premlad, da bi raziskoval sistem. Toda precej hitro ga je bil prisiljen ponovno raziskovati. Najprej ko je še delal pri zavarovalnici, pozneje ob svoji družini. »Zdaj se bojujem za to, da zdravniki ne bi takoj pisali receptov, ampak da bi videli in zdravili človeka. Saj so vendar podpisali Hipokratovo prisego, dolžni so zdraviti, in če zdravijo, bo rezultat njihovega dela zdrav človek.«
Ksenijina multipla skleroza. Pri sedemindvajsetih se je Janko ustalil s Ksenijo, s katero živi še zdaj in s katero imata dva otroka. Že ko sta se spoznala, je imela Ksenija diagnosticirano bolezen: kot stevardesa je delala na eni od ladij v tujini, zaradi pekočih glavobolov je odšla k zdravniku, v ZDA, takoj so jo poslali na magnetno resonanco in ji takoj postavili pravilno diagnozo. »Pravilno so jo obravnavali, imela je pomoč in vse, kar je potrebovala. Bolezen me pri partnerstvu ni ovirala, niti nje ne, sam sem ji rekel, da bom pač pomagal, kolikor se bo dalo in kjerkoli se bo dalo.« In bilo je in ostalo je tako. Odločila sta se za skupno življenje, toda po rojstvu prvega sina je doživela napad oziroma zagon bolezni, ki je povzročil resno okvaro vida. »Na levem očesu imam uničen vidni živec,« pove Ksenija o tistem času, »zdaj tudi teči ne morem več, zanaša me, peša mi spomin, imam težave z govorom, vrtoglavice.« Janko pravi, da je že takrat, po rojstvu sina začela dobivati zdravila, sam pa je razmišljal, da je rojstvo šok za telo in bil je prepričan, da se da telo okrepiti tudi drugače. Zelo ji je pomagal tek, plavanje in okolje brez stresa, toda dobivala je vedno več zdravil. »Takrat sva začela hoditi na posvete k psihologu v Ljubljano, da bi našla vzroke težavam, da bi se izpovedala: toda vse je bilo brez pomena, kajti edini rezultat je bil, da je zdravnica vprašala partnerko, za katera zdravila se je odločila. Zgrozil sem se in predlagal bolniško, toplice, nekaj pač, da bi se rehabilitirala.« Ni šlo. »Takrat sem sicer že slišal za sintetično zdravilo, ga raziskal in videl, da vsebuje tudi THC, ki je v indijski konoplji.« A ni se še zelo posvetil nadaljnjemu raziskovanju, zgodilo pa se je pozneje, ob bolezni Ksenije in sina Dona, ki bo junija dopolnil šest let. Čeprav se je rodil enako kot starejši sin popolnoma zdrav, ima zdaj noč in dan pri sebi inzulinsko črpalko.
Boj za sinovo zdravje. »Ko je bil Don star štiri mesece, sva ga peljala na obvezno cepljenje, partnerka je na cepivu videla, da je bilo tik pred iztekom roka uporabe, in je opozorila sestro. Po tem so se začele težave z zdravjem. Prepričan sem bil in sem, da so mu pri cepljenju vbrizgali adenovirus.« No, fant je bil živahen, aktiven fantič, ki je shodil pri osmih mesecih, toda že pri letu in pol se je znašel v brežiški bolnišnici. »Kakal je sluz, imel je zadah – v enem letu je adenavirus ekspandiral, napadel je celoten organizem. Don je bil hospitaliziran in skorajda prepričan sem, da so vedeli, za kaj gre, a testirali so ga samo za rotavirus, jaz pa sem zahteval, da ga pozdravijo. In so ga testirali še za salmonelo. Odpustili so ga po desetih dneh, ker se je driska ustavila, a odpustili so ga z visoko temperaturo. Pozneje so trdili, da so opravili tudi test za adenovirus, toda po svojih kanalih sem izvedel, da to ni bilo res.« Pri dveh letih se je zgodilo novo poslabšanje. »Videlo se je, da nekaj ni v redu: ni jedel, veliko je spal, bil utrujen, žejen, nič več ni bil živahen, omedleval je, zelo težko in v bolečinah je kakal. Odpeljala sva ga v brežiško bolnišnico: partnerka je prosila, da fanta testirajo tudi za sladkor, in ker je vztrajala, so le naredili preiskavo.« Ugotovili so visoko vsebnost sladkorja, 36 milimolov na liter – normalno je od štiri do šest! »Klicali so iz bolnišnice, a meni niso želeli povedati, kaj je, šele Kseniji so ob drugem klicu povedali, da Dona že čaka rešilec, ki ga je takoj odpeljal v ljubljansko pediatrično kliniko, a jaz nisem smel iti zraven,« razlaga Janko. »Tam so ga rešili, res je, Don živi. A meni ni dalo miru, vedel sem, da je sladkorna posledica in da je treba poiskati vzrok. Test je potrdil, da je imel malček adenavirus.
