S svojo modrostjo, ki jo je dobila v najtežjih trenutkih življenja, izgubila je namreč dva sinova od treh, pomaga ženskam, da se povežejo s svojim izvornim znanjem. Ko ženska najde sebe, pomaga tudi družini, družbi in svetu. Na zemlji nadaljuje delo božanskega, pravi Avigail, ki bo v drugi polovici maja znova pri nas.
Navdih za to sem dobila v starih hebrejskih svetih spisih, v kabali in tori. Ženska tu, na zemlji, daje obliko tistemu, kar bog dela »tam zgoraj.« Bog ustvari novo človeško bitje tako, da mu da dušo; tej pa je treba dati še obliko – človeško telo – in to se zgodi skozi žensko, ki bitje rodi. V hebrejski tradiciji so bile pravice žensk in moških izenačene že pred 2000 leti; po njej je ženska bistvo vsega. Znanje, ki ga ženska nosi v sebi, imenujem umetnost življenja in se izraža na treh pomembnih področjih: hrana, denar in spolnost. Ženska je mojstrica teh umetnosti. Ta področja delujejo iz istega organa v ženskem telesu, ki ga aktiviram na delavnici. Po tem se življenje ženske in s tem vse njene družine uskladi.
Kdaj in kako ste se povezali s tem znanjem?
V naši družini so bile generacije žensk po materini strani jasnovidne. Moja mati je bila modra v bolj vsakdanjem, praktičnem smislu. Nekaj dni pred smrtjo jo je zadela kap; potem je vse noči govorila. Povedala je vso družinsko zgodovino za 2000 let nazaj, do začetnice našega rodu. Do takrat nisem vedela, da vse to ve. Učila me je o modrosti ženske in kuhanju – od tretjega leta sem ji pomagala v kuhinji. Od tistih časov do danes veliko kuham, vse zavedanje ženske pride skozi kuhinjo. Mnoge so ob tem užaljene, vendar govorim resnico: ženska postane prava mojstrica, ko do popolnosti obvlada svoje delo v kuhinji in postelji. Je pa res, da je to v drugih jezikih slišati precej bolj prostaško kot v hebrejščini, saj gre za globlji pomen povedanega ... Tako sem se od malega počasi učila modrosti ženske, ki je prehajala z generacije na generacijo. Potem pa je bil med vojno v Libanonu ubit moj najstarejši sin. Natanko 24 ur, preden so mi to sporočili, se je zgodilo nekaj, čemur pravim iniciacija iz nebes. Bila sem v puščavi in gledala sončni zahod. Iz rdeče sončne krogle se je nenadoma pojavila kočija z belobradim starcem, predstavil se mi je kot prerok Elija. Takrat še nisem vedela nič o kabali (judovski filozofski in verski nauk, op. a.) ali drugi ezoteriki – no, nisem vedela, da vem. Omedlela sem. Kasneje mi je moj partner povedal, da sem potem tri ure blebetala, kot bi bila omamljena, on pa me je polival z vodo, da ne bi znova omedlela. Ko sem se zavedela, sem bila popolnoma premočena. Po tem dogodku se je začelo. Naslednji dan ob isti uri je prišla vojaška delegacija – zdravnik, medicinska sestra, častnik, poveljnik, cela skupina. V Izraelu imamo s tem, žal, veliko izkušenj. Ko jih zagledaš, veš. Ko so mi povedali, da je bil sin ubit, sem začela govoriti kot moja mati pred smrtjo deset let pozneje. Vso noč so bili ob meni in nisem dovolila, da bi mi vbrizgali pomirjevalo. Po tistem sem nekaj časa premišljevala o samomoru. Veste, vse svoje otroke imaš rad, vsak ima posebno mesto v tvojem srcu, a najstarejšega sem rodila pri osemnajstih, rasla sem z njim … Bil je, kot mi temu rečemo, dragulj v kroni. Nekega dne bi se med vožnjo v Jeruzalem skoraj zaletela v skale. Zelo sem se ustrašila, zavedela sem se, da imam na izbiro smrt ali življenje. Odločila sem se živeti, imela sem še dva sinova. Začutila sem, da sem se ponovno rodila in da moram še marsikaj narediti. Tako sem začela študirati; najprej komplementarno medicino, bila sem med prvimi v Izraelu, potem sem leto in pol v ZDA živela pri Indijancih ter se učila njihovih obredov in zdravljenja. Deset let sem samo študirala, potovala od ene delavnice do druge, z enega tečaja na drugega, od enega orodja k drugemu … Vendar pa naučenega nikoli nisem preizkusila v praksi, dokler mi niso leta 1990 ponudili dela na neki ameriški kliniki. Najprej sem zdravila lastnico, ki je bila takrat v precejšnjih težavah, tako zdravstvenih kot finančnih, obema z možem je celo grozil zapor. Z njo me je povezala prijateljica, pri kateri sem takrat stanovala, češ da ji lahko pomagam. Dobro, sem dejala, bom pa poskusila. Najprej sem se samo pogovarjala z njo in kar sem ji povedala, je njo in moža rešilo.
Kako je bilo to mogoče?
Povezala sem se z njeno dušo, vedno se povežem z dušo človeka, tega se spomnim še od malega. Enako sta počeli tudi moji mama in babica, nekoč sem mislila, da je tako z vsemi. Ženske v moji družini smo vedno kanalizirale, živele med dimenzijami. Govorim o vsakdanjem življenju, za to nam ni bilo treba v svetišče, narediti česa posebnega. Vsak človek je sam tempelj.
