Mati narava je bila radodarna, da ji je podarila zunanje okrasje, Neca sama pa je poskrbela, da se sklada z njeno notranjostjo. Nepotvorjeno in zelo živo. Radovedno in igrivo. Predlani je diplomirala še iz slikarstva, obiskali pa smo jo ob izidu novega glasbenega projekta Od daleč.
Nič ne gre na silo. Pride čas. Zahotelo se ji je nekaj več pozornosti nameniti glasbi. Vendar to ni nobena vrnitev, pove, je samo želja, ki se je izpolnila. Nič na silo. Prišel je čas. Kot je prišel pred tem za slikarstvo. Predlani je diplomirala. Še en dober zgled, da nikoli ni prepozno. V galeriji Vžigalica je imela razstavo. Miza, kjer živi, je še danes polna študijskega gradiva in čaka, da ga bo pospravila. Toda preveč pospravljanja, predalčkanja ne mara, ker potem nič ne najde. Tako kot druge reči se je tudi zadnja plošča zgodila spontano. »Zgodil se je Narat,« (Op. a: Boštjan Narat, filozof in glasbenik, ki je pred več kot desetletjem začel tudi glasbeno zasedbo Katalena, je avtor Necinih pesmi.) Ob Boštjanu štiričlansko zasedbo novega glasbenega projekta, ki nosi naslov Od daleč, zastopata Boštjan Gombač in Žiga Golob.
Lepa je. Preseneti me njena lepota. Ustvarja že od leta 1969, ko je prvič nastopila na festivalu mladih v Hali Tivoli, in že kmalu zatem izdala prvi album šansonov, še preden so prišle na vrsto Muce Kajetana Koviča, pa Vsi ljudje hitijo Andreja Šifrerja in vseskozi ob Neci zelo prisotni odlični glasbeni aranžer Jerko Novak, ki ga nikoli ne pozabi omeniti, kot tudi drugih soustvarjalcev ne, kar je še en pokazatelj, da ni tiste vrste, ki bi le sebi pripisovala zasluge za vse uspehe. Pričakuješ, da bo videti vsaj malo utrujena, naveličana, pa preseneti. Še najbolj njena notranja pomirjenost in občutek, da je vse prav, kot je. Zven glasu in barve, v katere je odeto njeno telo, okolje, v katerem slika. Vse se zliva. Z lasmi na njeni glavi vred. Osredotočim se nanje.
Lasje. Barva jih s kano iz Irana. Sama. Kakopak. »Saj sem rekla, da še nikoli nisem bila pri frizerju.« Lasje so res bujni. Vzbujajo spoštovanje. Do takih las ne moreš s silo. Pove, da si jih je včasih spletla v kitke, zdaj pa jo krasijo taki, kot so. So del njene identitete. »Sama sebe upravljam. Svojo glavo in lase na glavi. Nobene čarovnije ni tu.« Se mi je zdelo, da tudi sicer ne mara, da šarimo po njej, da ne mara novinarjev, naših vprašanj, ampak ne gre za to. Pač ni tiste vrste ustvarjalka, ki bi si želela, da se o njej piše kar tako, da je prisotna ne glede na to, ali kaj ustvarja ali ne. »Ne potrebujem umetne prisotnosti, ta me ne zanima. Rada pokažem, če je kaj pokazati, in povem, če je kaj povedati.« No, lasje zbujajo zanimanje ne glede na projekte, ki jih ustvarja. Ti so od matere narave, pove, del njenega naravnega oblačila. »Ni se mi treba kaj dosti oblačiti. Do pasu sem pokrita.« (Smeh) Tudi sicer ne potrebuje veliko. Za materialno ji ni. »Saj ne potrebuješ dosti, da si srečen.«
