Vsi odrasli so bili nekoč otroci, toda le redki se tega spomnijo. Tako pravi v predgovoru k Malemu princu Antoine de Saint-Exupery. Če si želite, da bi se včasih vrnili v čudovita leta, ko so bile pomemben del vašega doživljanja, čustvovanja in hrepenenja pravljice in zgodbe, ki smo jih poslušali ali brali, morate spoznati Ireno Cerar in ji prisluhniti. Pripada neformalni pripovedovalski druščini in sodeluje na številnih pripovedovalskih festivalih (Pravljice danes v ljubljanskem Cankarjevem domu, izolski pravljični festival, Pravljični oder v Rušah in Križnikov pravljični festival v Motniku). Trudi se pravljico ponovno približati ljudem. Irena Cerar je sicer diplomirana literarna komparativistka in avtorica dveh izjemno priljubljenih družinskih izletniških vodnikov, Pravljične poti Slovenije (2004) in Pravljične poti v zgodovino (2009).
Vesela sem, da se knjigi dejansko uporabljata, poklanjata se kot družinsko darilo. Zgodilo se je, da sem srečala družine, ki so hodile naokrog z mojim vodnikom, kar je videti zabavno. Pravljične poti Slovenije so se ob izidu dva meseca obdržale na seznamu desetih najbolje prodajanih knjig v knjigarni Konzorcij in doslej so bile štirikrat ponatisnjene.
Treba je torej enostavno iti na pot. Kaj je pri tem pomembno?
Namesto staršev sem poiskala zanimive ljudske zgodbe in izročila o kraju, kamor se odpravljamo, poiskala sem izletniške cilje, primerne za otroke in družine, ter zanimivosti, ki bi pritegnile otroško radovednost. Starši naj bodo samo toliko radovedni, da se odpravijo na pot in sprostijo (kar je velikokrat lažje reči kot narediti). S tem mislim, da na družinskem izletu preveč ambiciozne rekreacijske namene postavimo v ozadje in upoštevamo otrokove potrebe po igri, raziskovanju, doživetju, pustolovščini. Če zahajanja v naravo in na izlete otroku nočemo za vedno priskutiti.
Kako se lotevate pripovedovanja zgodb, kako iščete stik s poslušalci?
Od nekdaj sem veliko nastopala, pa tudi priložnostno pripovedovala zgodbe, predvsem v hribih. Takrat se mi še sanjalo ni, da je pripovedovanje pravljic za nekatere poklic. S tem se resneje ukvarjam zadnjih pet let. Po izidu Pravljičnih poti v zgodovino sem začela dobivati vabila, da naj povem kakšno pravljico – in ker sem imela sama takrat majhnega otroka, je odznotraj čisto nepričakovano in spontano privrela močna potreba, da pripovedujem pravljice. Začela sem obiskovati tečaje, iskala sem v tujini. Pripovedovanje je vseživljenjska šola, imam se za vajenko. Iskanje stika s poslušalci je zagotovo velik izziv. Pri tem so pomembni moje počutje in odnos do zgodb, ki jih pripovedujem, primeren prostor in mir. Ko je vse to zagotovljeno, se lahko začne magija stika s poslušalci, ki pa se zgodi ali ne.
Sami ste imeli srečo, ker je bil vaš dedek pravi ljudski pripovedovalec. Kaj vse ste slišali in doživeli ob njem?
Moj stari ata, Boštenkov Miha iz Zaloga pod Sveto Trojico, je pripovedoval samo v domačem krogu. Kako dragoceno in pomembno je bilo to, vem šele danes, zato mi je žal, ker njegovih zgodb ni nihče zapisal, sama pa imam v spominu le drobce. Znal jih je samo nekaj, a jih je pripovedoval tako dobro, da so nam otrokom šli med poslušanjem lasje pokonci – v glavnem so bile to precej strašljive zgodbe, prav nič poučne ali pravljične. Na primer zgodba o mlinarčku pijančku, ki je pri Sokliču (gostilna pred vasjo, ki obstaja še danes) zapil ves denar, pa mu je hudoba iz bližnjega močvirja posodila mošnjo cekinov; mlinarček ji jih čez leto dni ni vrnil, temveč jo je z ukano pregnal. Pa pravljica o fantu, ki je šel v pekel po hudičevo volno, ki jo poskušam zdaj rekonstruirati iz podobnih zgodb v našem izročilu, a se mi nobena ne zdi čisto podobna. Pripovedoval je tudi zgodbo o Martinu Krpanu, ki je bil z »naše« Svete Trojice. Predstavljajte si moje razočaranje, ko sem v šoli izvedela, da naj bi bila prava Trojica na Pivškem, ne pa v moravški dolini!
Kako se je danes, v svetu, kjer prevladujejo agresivni elektronski mediji, sploh mogoče boriti za pozornost in poslušalce s pravljico?
Ravno zaradi stehniziranega, odtujenega in potrošniškega življenja je ponovno vzniknila potreba po pripovedovanju, osebnem stiku, izkušnji, živi besedi. Ko je Anja Štefan pred več kot 15 leti začela s festivalom Pravljice danes, so bile dvorane pogosto polprazne, za odrasle tako rekoč ni bilo pripovedovalskih dogodkov, danes pa so zelo dobro obiskani. K temu je veliko pripomogel tudi pripovedovalski kolektiv Za dva groša fantazije, ki je nastal pod okriljem radia Študent. Pravljice so postale »kul«, pripovedovali so jih tudi moški, povezali so jih z alternativno in sodobno glasbo. Začeli so jih poslušati odrasli, grošovci pa so postali pravi zvezdniki.
Kakšne so razlike v odprtosti za pravljice pri odraslih in otrocih?
Eden mojih škotskih pripovedovalskih učiteljev David Campbell pravi, da je v vsakem odraslem otrok, ki komaj čaka, da sliši zgodbo. Resnica je, da si tudi odrasli ves čas pripovedujemo zgodbe, pri čemer so nekateri govorci bolj sočni in zanimivi, drugi manj. Tudi sami imate kakšnega prijatelja, ki zna peripetije iz svojega življenja povedati tako zanimivo, da bi ga človek kar poslušal. Tudi zgodbe, ki jih bo spreten muzejski ali turistični vodnik vpletel v vodenje, si boste bolje zapomnili kot faktografska dejstva – taka je naša narava in v tem se odrasli prav nič ne razlikujemo od otrok. Pomembno je, da poskušamo za poslušalstvo izbrati ustrezne zgodbe.
Ste tudi planinska vodnica, vodite otroke v gore in pri tem si pomagate s pripovedovanjem pravljic in zgodb. Kje jih iščete?
Motivacijskih sredstev, kako otroke navdušiti za gibanje, je več, sama sem izbrala predvsem zgodbe. Preizkušam jih pod okriljem projekta Kamniške pravljične poti, ki ga z Matično knjižnico Kamnik izvajamo že več kot tri leta. Gre za sprehode za družine z majhnimi otroki, kjer malo hodimo, malo se igramo v naravi in malo ustvarjamo, vedno pa je rdeča nit izleta ljudsko izročilo, vezano na naš izletniški cilj. Zgodbe so hvaležne zato, ker nagovarjajo otroke v njim lastni govorici, ker razburkajo domišljijo in vnesejo ustvarjalno iskro v izlet. Poleg zakladnice slovenskih ljudskih pripovedi ne gre zanemariti avtorskih pravljic – Polonca Kovač je napisala tri zelo uporabne potepuške knjige: S pravljico na potep, Ena medvedja in Hrabroslav Preplašeni. Za svoje knjige iščem zgodbe vsepovprek. Vedno preverim v starih, že objavljenih in znanih zbirkah (kot so na primer Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva Jakoba Kelemine), v veliko pomoč so knjige iz zbirke Glasovi, katere strokovna urednica je dr. Marija Stanonik in v kateri je bilo od leta 1988 objavljenih okoli 40 knjig iz različnih slovenskih pokrajin, potem se tu še številne lokalne zbirke pravljic, ki jih poskušam spremljati.
Kako danes ravnamo z zgodbami?
Zgodbam danes ne gre slabo. Imamo izvrstno produkcijo izvirnih slovenskih slikanic, precej navdušujočih avtorjev, ki so že pri živem telesu postali klasiki, pripovedovanje pravljic je v razmahu, zanimivi projekti se porajajo po vsej Sloveniji. Bolj me skrbi poplava nekakovostnih otroških knjig in množica komercialno ali amatersko naravnanih prireditev za otroke, ki so zapakirane s pridevniki »pravljični« – a to je že druga zgodba.
Ste med soorganizatoricami zanimivega Križnikovega pravljičnega festivala v Motniku, ki poteka na začetku junija. Kdo je bil Gašper Križnik in kaj se bo dogajalo na festivalu?
Letošnji festival bo že tretji po vrsti. V tem majhnem kraju v kamniški občini se je v 19. stoletju rodil Gašper Križnik, ambiciozen čevljar in kasneje trgovec. Zbral in zapisal je več kot 200 ljudskih pripovedi. Prvi je zapisoval v narečjih, kar cenijo šele sodobni znanstveniki. Na festivalu se vsako leto zberejo pripovedovalci iz vse Slovenije, ki pripovedujejo Križnikove pravljice, večinoma neobjavljene v knjigah. Mlade družine se na pravljičnih potepih lahko sprehajajo po skritih kotičkih Motnika, zgodbe pa javno pripovedujejo tudi domačini iz širše Tuhinjske doline … Otroci ustvarjajo na različnih delavnicah, odrasli pa se urijo v veščini pripovedovanja na pripovedovalskih delavnicah.
Je pravljica danes bolj živa v mestu ali na podeželju?
Vsekakor v mestu, kar je svojevrsten preobrat. Zelo me zabava, kadar v majhno vas pripeljemo najboljše slovenske pripovedovalce in osupnemo poslušalce. Imamo pa še kar nekaj dela, da bomo razbili stereotip, da je pravljica nekaj, kar je namenjeno samo otrokom. S pravimi pripovedovalci lahko odrasli poslušalci hitro ugotovijo, kako aktualne in primerne za sodobni čas so stare štorije.
