Janez Lotrič, slovenski operni pevec, ki se s svojimi uspehi postavlja ob bok največjih tenorjev našega časa, si energijo po dolgih gostovanjih in potovanjih nabira na slikovitem posestvu v Žirovnici.
Vedno si je želel imeti svoj kotiček, kjer bi lahko živel z naravo. Včasih, ko je bil na leto vsega skupaj le mesec dni v Sloveniji, to ni bilo mogoče, zdaj je gostovanj manj, zato si je željo izpolnil. Na posestvu vrtnari, skrbi za sadno drevje in okrasna drevesa, čisti gozd, opazuje ptice, jim izdeluje valilnice in krmilnice, kadar se zberejo vsa družina in sorodniki, pa se iz njihove hiše po vsej soseščini razlega tudi vesela slovenska pesem.
Kar malce spretnosti sva s fotografom potrebovala, da sva našla Lotričev raj v Žirovnici na Gorenjskem. Ko sva se med hišami končno prebila do parkirnega mesta pred njegovo, se nama še sanjalo ni, koliko zanimivosti se skriva za gosto drevesno ogrado. Že na stopnicah naju je pozdravila elegantna sibirska cedra, pod katero je eden pevčevih najljubših kotičkov. Cedra je le prva od mnogih eksotičnih iglavcev, ki krasijo posestvo. Načrt zasaditve vrta je po Lotričevih željah napravil priznani strokovnjak dr. Pšenica. Ta mu je položil na srce, da mora vsak, ki želi vzgajati drevesa, znati uporabljati žago, kajti drevesa te slej ko prej prerastejo. Ampak za pevca to ni bil nikoli problem. Čeprav je skoraj trideset let potoval in gostoval po opernih hišah po svetu ter živel v betonski džungli, mu je bilo globoko občutenje narave položeno že v zibelko. Rodil se je v Železnikih v Selški dolini in njegov oče je bil zelo spreten v obdelovanju lesa. »Kot sodar se je zelo dobro spoznal na les in rast dreves. Bil je strokovnjak za resonančni les. Izdelovalci violin iz Ljubljane so ga pogosto poiskali, da bi šel z njimi na Jelovico izbrat smreko, ki bo najprimernejša za izdelavo violine ali violončela. To smreko je potem znal tudi strokovno požagati, posušiti in razrezati.« Njegova mama pa je bila, je povedal, vrhunska vrtnarka. »Vse ji je uspevalo, vse ji je zraslo. Imela je najlepši vrt, najlepše kokoši in najlepše zajce v Železnikih.« Teh spretnosti se je torej učil od izkušenih. Od hiše na levo se namreč terasasto razteza slikovit cvetoč ekološki vrt, ki ga obdeluje sam. Na vrtu dela najraje bos in brez rokavic, da zemljo, na kateri bodo zrasli njegovi pridelki, informira o sebi oziroma se še bolj poveže z njo. Vsak grm, vsako rastlinico pozna in ve kaj povedati o njej. Desno od hiše, naprej od vrta, smo se po potki podali na travnik, ki ga zaradi pisanega travniškega cvetja redko kosi. Vmes so posajena sadna drevesa, vsakega sadja nekaj, na travniku pa je zrasel tudi manjši toplar – malo za okras, malo za zavetje paradižnikom (o katerih je povedal, da mu v velikih loncih v zavetju kozolca najbolj uspevajo), v njem shranjuje orodje, kozolec pa uporablja tudi za delavnico, saj smo na leseni mizi opazili kar nekaj valilnic. Nad travnikom se razprostira še šest hektarjev gozda, za katerega skrbi, ga raziskuje in opazuje življenje v njem.
Več si v tujini, bolj ceniš Slovenijo. Ko smo sedli pred hišo in se nam je odprl pogled na vrhove Mežaklje, Pokljuke in Jelovice (če bi bilo bolj jasno, bi v daljavi videli tudi Julijske Alpe s Triglavom na čelu), nam je ob domačih dobrotah pogovor hitro stekel. »Rad sem sam s sabo, s samoto nimam problema. Samotno potujem, študiram, sam se sprehajam po gozdu, zelo rad imam hudourniške grape … Ure in ure lahko opazujem svet okoli sebe,« je razlagal. Operni pevec, katerega repertoar obsega več kot petdeset vlog v italijanskih, francoskih in nemških operah, ki je pel pod taktirko najslavnejših sodobnih dirigentov, skupaj z velikimi opernimi imeni tega časa in gostoval v največjih mestih po svetu, ni nikoli pomislil, da bi kje ostal za vedno. »Bolj ko vidiš velika mesta in dežele sveta, bolj ceniš to našo Slovenijo in si želiš domov,« je povedal. »Lahko bi bil v stalnem delovnem razmerju v Zürichu, na Dunaju, ampak nisem hotel biti vezan. Raje sem ostajal stalni gost berlinske, dunajske, pariške opere … S svobodo, ki sem si jo tako priboril, sem lahko več gostoval in sam odločal o svojem času. Zadnje štiri, pet let sem gostovanj manj, vse je povezano z gospodarsko krizo – manj denarja, manj muzike,« se je hudomušno nasmehnil.
Preden je pred dvanajstimi leti prišel do svojega ranča, je z družino živel na Ptuju, kjer je njegova žena zdravnica. »Življenje v bloku še zdaleč ni tisto, kar sem si vedno želel – torej živeti povezan z naravo. Vse življenje sem razmišljal o ranču ali hišici na deželi, kjer bom lahko užival na stara leta in še kaj lepega odpel.« Na vsak način si je želel ostati v Sloveniji. Z oglasom in s pomočjo znancev je našel svoj raj pod soncem v Žirovnici. Tu si po gostovanjih in potovanjih polni baterije. »Potem je pa spet čudovito odpotovati in deliti to pozitivno energijo, ki preskoči z odra na občinstvo! Imam ta redki privilegij, da svoj poklic in poslanstvo jemljem kot hobi,« se je smejal in spregovoril tudi o svojih drugih hobijih.
Več preberite v tiskani Jani (št. 23, izid: 10. 6. 2014).
