»Slovenci si očitno res zaslužimo tisto, kar imamo: pravni sistem, ki ne deluje, prodana ali namerno porušena podjetja, zdravstvo, ki gre v maloro, šolstvo, ki je že skoraj tam, skorumpirane politike in gospodarstvenike, blokado pomembnih informacij (pol sveta je protestiralo proti Monsantu in gensko spremenjeni prehrani, pri nas o tem sploh nismo ničesar vedeli), imamo cele legije brezposelnih, pa tudi množico nezainteresiranih in pasivnih, ki jih ne zanima prav nič. Takole imamo in za to obstaja dober razlog. Ljudem ni mar in zato je tako!« Saša Lendero na družbenem omrežju. Iskreno, odločno, brez dlake na jeziku in globoko razočarana nad pasivnostjo slovenskih volivcev, opozarja državo: »Ljudje ne verjamejo in nikomur več ne zaupajo!«
Res sem bila razočarana in žalostna. Kriza v Sloveniji je velika, zato je skrajni čas za odločitve in akcijo ter skrajni čas, da ljudje kot narod izrazimo svojo voljo in željo po drugačni Sloveniji. Ne vem, kako naj to izrazim, a zdaj ni pravi trenutek za to, da se vsak zapre v svojo lupino, s svojimi težavami, strahovi in svojo borbo za preživetje. Čeprav so bili naši glasovi in podpora že neštetokrat izrabljeni ali prezrti, ne smemo odnehati. Ko odnehamo, se upanje na boljši jutri konča. Zanesljivo!
Drži, toda ali res menite, da ljudje ne gredo na volišča zaradi lenobe, da jim ni mar?
(Vzdih in premolk) Ne smem posploševati. Mnogi niso šli na volišča zaradi prepričanja, da bo njihovo »bojkotiranje« volitev tudi neke vrste sporočilo. Tisto sporočilo, ki bi v resnici moralo priti do »upravljavcev naše države«, je, da nam je vsega dovolj! Problem je le v tem, da na tak način izrazimo samo to, česar si ne želimo, ne povemo pa, kaj bi imeli raje namesto tega. Morda lenoba tudi za tiste preostale ni čisto prava beseda, čeprav je včasih na mestu. Predvsem gre za neke vrste globalno apatijo, nezainteresiranost, nezanimanje, občutek vdanosti v usodo in ujetosti v lastne težave, ki večini zapolnjujejo misli. Ljudje so tudi obupani, ponižani, počutijo se prevarani, okradeni prihodnosti in spodobnega življenja s strani prav tega sistema, ki jih zdaj poziva, naj spet nekomu zaupajo svoj glas podpore. Po mojem pisanju na Facebooku so mi mnogi pisali zelo pretresljive razlage in razloge za to, da niso odšli na volišče. Predvsem zato, ker nikomur več ne verjamejo in nikomur več ne zaupajo. To je sporočilo preteklih volitev in to sporočilo bi moralo globoko pretresti vsakega dobronamernega ter poštenega človeka na vrhu države.
Kaj menite, zakaj so ljudje tako apatični, zakaj ne volijo, ko pa vendarle šteje vsak glas?
Ker so nas z manipulacijami, lažmi, zastraševanjem, goljufijami in predvsem z načelom deli in vladaj takšne uspeli narediti. In ne nazadnje, ker smo jim to dopustili. Odnos naše države do njenih ljudi, torej nas, je počasi, a zanesljivo kulminiral v tako izkrivljenega in nepoštenega, da čisto razumem večino, ki se je od vsega ogradila. Česar ne razumem, pa je: ali ta večina res ne razume, da gredo stvari, ki jih na tak način spustiš iz rok, same po sebi vedno iz slabega na slabše? Nihče ne bo ničesar spremenil namesto nas. Nihče ne bo namesto nas branil naših vodnih zajetij pred domačim in tujim pohlepom. Nihče ne bo namesto nas protestiral proti gensko spremenjeni hrani, nihče ne bo namesto nas postavljal boljšega in pravičnejšega sistema. Nihče! Zato se bo treba zbuditi in združiti moči. Čeprav je lažje, udobneje, varneje biti zaziban v otopeli sen. Kljub takemu razmišljanju pa se boleče zavedam, da človek težko tehta in primerja ustreznost zakonov ali pa političnih kandidatov, če mora razmišljati o tem, kako bo jutri nahranil svojega otroka. Na žalost vseh nas je tudi zaradi neverjetne stoične potrpežljivosti in ravnodušnosti Slovencev danes toliko stisk. Ker to pustimo ...
Večina Slovencev meni, da je treba sistem, ki vlada, spremeniti, in vi ste napisali, da se za to trudite – kako?
Bolj ali manj se trudim spremeniti posledice. Pomagam na načine, ki so mi dosegljivi in si jih lahko privoščim. Globoko zamerim vsem, ki so z nepoštenjem in slabimi nameni ustvarili toliko revežev, ponižanih, žalostnih. Sprašujem se, kakšen človek moraš biti, da si s svojim debelim bančnim računom nekje v davčni oazi lahko srečen med vso to množico obupanih ljudi. Kakšen človek moraš biti?! Morda mora biti tvoja vest pokopana pod vsem, kar imaš, in pod vsem, kar si – ali misliš, da si. Žal ne vem, kako se lotiti sistema. Edina rešitev, ki mi s povsem logičnega in človeškega stališča pride na misel, je ta, da moramo vedeti, kaj želimo in česa ne. In to se moramo naučiti sporočiti in zahtevati. Pravico imamo, da država služi nam, državljanom, in ne nasprotno. Država naj bi delovala v najboljšem interesu svojih ljudi, mi pa vsi že mnogo mnogo let čutimo in slutimo, da ni tako.
