Pa bi lahko. Tako in drugače najbogatejši Slovenec se poleg odličnega vodenja podjetja posveča socialnemu podjetništvu, semenom in šolskim vrtovom, dostavi doma pridelanih izdelkov slovenskih proizvajalcev svojim zaposlenim (jajca, mesnine, zelenjava, mlečni izdelki), prostovoljstvu (Slovenska filantropija), donacijam (pomagali so več kot sedemdesetim slovenskim družinam), ekologiji v podjetju (uporaba eko izdelkov in nagrada za vse, ki se v službo vozijo s kolesom) in finančno podpira iniciative. A mnogo več besed je namenil Sloveniji, malem raju sveta, ki ga lahko rešimo sami, z znanjem tistih, ki ustvarjajo novo vrednost. Če mu bomo le prisluhnili – tako politika kot mediji!
No, milijoni niso, je pa kar nekaj sto tisoč evrov vsako leto in tudi precej osebne angažiranosti.
Se udeležujete volitev?
Vseh volitev, ker so odgovornost: na ta način želim uresničevati svoj delež vpliva, ki ga imam v družbi. Dobro bi bilo, če bi se vsi udeleževali volitev, ker bi bile bolj legitimne, če bi se jih udeležila vsaj večina ljudi.
Kje je Slovenija, kam gremo? Slišala sem vaše opozorilo, da nikakor ne potrebujemo trojke.
(Vzdih) Trojke ne potrebujemo. Ni nujno, da pride, verjetno bi bilo celo slabo, kajti Slovenija ni Grčija, v kateri ekonomija temelji predvsem na notranjem trgu in kjer je treba postaviti notranjo porabo v neko ravnotežje. Grčija izvaža približno deset odstotkov BDP-ja, Slovenija pa ima skoraj šestdeset odstotkov izvoza. Mi lahko ustvarimo gospodarsko rast predvsem s spodbujanjem izvoza, ne toliko s povečevanjem domače porabe. V tem je ključna razlika z Grčijo in večino držav, ki so pod lupo trojke. Tudi Nemčija ustvarja gospodarsko rast predvsem s povečanjem izvoza in ne z domačo porabo. Naš razvoj in našo rast lahko financirajo tuji trgi, na katerih pa morajo biti podjetja konkurenčna. Zaradi tega so ista zdravila za različne bolezni za enega zdravilo, za drugega pa strup. Rast je veliko bolj zdrava, prijazna kot rezanje stroškov in zategovanje pasu: mi se vrtimo okoli rezanja, sledimo nasvetom Bruslja, ki ima vse mehanizme za rezanje, nima pa strategije in znanja za pospeševanje rasti. To lahko naredimo doma, če podpremo in financiramo tisto, kar lahko to rast ustvarja. Toda tega v preteklosti nismo delali: zanašali smo se na gradbeno industrijo, ki je temeljila na zadolževanju v tujini, na uvozu nizkokvalificirane delovne sile, kar vse ni dolgoročno vzdržno. Precej boljši rezultati bi bili, če bi gospodarsko politiko naravnali okoli tistih, ki dejansko ustvarjajo nove vrednosti na tujih trgih in presežke v plačilni bilanci, devizne rezerve ter kakovostna delovna mesta. Izvoz danes temelji na znanju, na inovacijah, na tistem, kar je najkakovostnejše za neko družbo. In tega ne delamo.
Mislite, da imamo v Sloveniji ljudi, ki so to vizijo sposobni izpeljati? Bi se v politiko moralo vključiti gospodarstvo?
Ne bi bilo tako težko vladati, če bi vlade malo pozorneje prisluhnile tistim gospodarskim družbam, ki so vpete v svetovne trende – torej izvoznikom. Oni živijo od svojega dela, ne od manipulacij in dotacij. Toda vlada je vedno ujetnik lobijev, ki živijo od izčrpavanja, molzenja države. Ti lobiji so jo ugrabili, in tako je že dvajset let: narekujejo njeno strategijo, razvoj in se ukvarjajo predvsem z odtekanjem denarja, ne pa z ustvarjanjem.
To vemo vsi, tudi odgovorni, politiki, organi. Zakaj ne pride do sprememb?
Lažje in hitreje se je zadolžiti v tujini kot pa doma narediti spremembe. Tudi preden greš na shujševalno kuro in v telovadnico, skušaš najti vse izgovore in razloge, zakaj ti tega ni treba storiti. To je del lenobe, razmišljanja, zakaj bi si nekdo mazal roke z ukrepi. Nimamo politika, kakršen je bil Churchill, ki bi rekel: Ni dobro, obljubljam kri, solze in znoj, ampak bomo zmagali! Pri nas pa obljubljajo kredite in stvari, ki jih sploh ni možno narediti, kupujejo volivce, a to pelje samo navzdol. To je oportunizem politikov!
Zakaj pa jih volivci ne pokličemo na odgovornost?
Zato ker so nam navrgli teme, ki niso ključne, in se zapletamo v brezplodne emocionalne spopade. Pa ne samo v Sloveniji, tudi drugod po Evropi. Na tem emocionalnem polju je pač najlaže manipulirati, teže je dati na plan številke o delovnih mestih, o porabi in podobnem.
